Primer Mijič 

Naj mi nekdo razloži to politično čudo. Vlada ima oblast. Njena parlamentarna večina sprejema zakone, upravlja državo in razpolaga z ogromno politično močjo. Predsednik državnega zbora je hkrati predsednik ene od strank oblasti. Potem pa pride vprašanje Borisa Mijića in izvemo, da nihče nima nobenega vzvoda. Resno?

Zoran Stevanović pravi, da Mijiča ne morejo prisiliti k odstopu. Prav. Saj nihče pri zdravi pameti ne zahteva nezakonitega odvzema mandata. Od vlade in stranke pa zahtevam, da nehata igrata žrtev lastne oblasti. Stevanović je predsednik DZ in vodja stranke. Stranka to sem jaz, se je celo hvalil. Mijiča so v Resnici podpirali in ga pripeljali do poslanskega mandata. (Poslanska skupina ga podpira še zdaj in tudi koalicija, ki ga je podprla kot nadomestnega člana za Svet EU. Čeprav sam ne ve, kaj bi tam počel. In čeprav nas je sram.) Zdaj pa poslušamo, da je vse skupaj stvar njegove osebne odločitve in da sami pravzaprav ne morejo ničesar.

In če lahko za človeka rečete, »da mu je stranki težko najti prostor«, hkrati pa se izgovarjate, da ga ne morete odstraniti, potem nehajte žaliti našo inteligenco. Mandat mu morda pripada. Politično pokroviteljstvo pa mu ni pripadlo z ustavo.

Od vlade bi pričakovala, da bo v takšni zadevi vsaj postavila jasen standard. Toda kaj dobimo? Molk ali pripombo »mandat je poslanski, ničesar ne moremo«. In potem se čudijo, zakaj politikom nič ne verjamemo. Če državljan dolguje državi, ga država ne vpraša, ali se mu zdi pravi trenutek za plačilo. Ko pa se v politični zgodbi pojavijo dolgovi, obveznosti in vprašanja o primernosti poslanca, postane vse skupaj skoraj vaja iz razumevanja okoliščin.

Prvo mesto v sprenevedanju pa si zame zasluži razlaga o »globoki državi«. Ha, ha, Mijič naj bi bil žrtev napada globoke države? Ta naj bi bila odgovorna za vse njegovo sporno početje? Morda je tudi za Stevanovićevo, za Janševo, se mi zdi, je »gotovo«. A ne moreš hkrati vladati in se ob vsaki neprijetnosti postaviti v položaj nemočnega opazovalca. Ne moreš biti oblast, kadar režeš trakove, in nemočen državljan, kadar moraš pojasniti, kdo je odgovoren. Resnica bi rada bila stranka moralnega očiščenja, toda zdaj se mora soočiti z vprašanjem, kdo je odgovoren za ljudi, ki jih je sama pripeljala v parlament.

Dovolj vas imam. Ne skrivajte se za stavkom »nimamo vzvoda«. Kaj potem počnete na oblasti?