Janša in neambiciozna Slovenija

Razvoj ni ideološko nevtralen, če oblast sama določa, katere vrednote štejejo za razvojne in katere za oviro. Prav to počne Janez Janša, ko sindikate in nevladne organizacije obtožuje, da »zakurijo zadevo«, nasprotnike svojih politik pa postavlja na stran zavisti, neambicioznosti in zaviranja napredka.

Kako priročno! Če se nekdo ne strinja z Janševo predstavo razvoja, očitno ne razume gospodarstva, ne privošči uspeha drugim ali pa si celo prisvaja oblast. Toda od kdaj je kritika oblasti dokaz zavisti? In od kdaj volilna zmaga pomeni, da ima zmagovalec monopol nad resnico, stroko in prihodnostjo države?

Posebej cinično je nasprotovanje intervencijskemu zakonu razlagati kot zavist do uspešnih. Meritokracija je privlačna beseda, toda kdo določa merila uspeha? In ali je uspeh res zgolj zasluga posameznika, ne pa tudi rezultat kakovostnega javnega šolstva, družbenega okolja, infrastrukture in dela številnih ljudi? Nagrajevanje uspešnih ni v nasprotju s solidarnostjo. Nasprotno pa je nevarno, kadar se solidarnost razglasi za zavist, vsak dvom o razdelitvi koristi pa za napad na podjetnost.

Tudi pri šolski reformi Janševa logika ne vzdrži resne presoje. Seveda sindikat ne more sam določati učnih načrtov. Toda kdo naj opozarja na strokovne pomanjkljivosti reforme, če ne učitelji in pedagoška stroka? Šola ni last nobene vlade in učni načrti niso prostor za uveljavljanje politične ideologije. Če oblast verjame v svoje rešitve, naj jih zagovarja z argumenti, ne pa da kritike odpravlja kot moteče.

Enako velja za tuje investicije in konkurenčnost. Slovenija potrebuje kapital, razvoj in učinkovitejše postopke. Toda investicija še ni avtomatično javna korist. Pomembno je, kaj prinaša, pod kakšnimi pogoji nastane in kdo od nje pridobi. Razvoj ne more biti sinonim za interese kapitala, tako kot bogastvo posameznikov samo po sebi še ni merilo uspešnosti države.

Janša govori o neambiciozni Sloveniji in napačnih vrednotah, vendar je takšna razlaga preveč poenostavljena za resno razpravo o gospodarskem zaostajanju. Produktivnost, raziskave, izobraževanje in investicije zahtevajo konkretne ukrepe, ne moraliziranja o tem, kdo je zavisten in kdo ustvarjalen.

Najbolj problematično pri vsem tem pa je, da se politično nesoglasje prikazuje kot napaka nasprotnikov. Kdor protestira, ovira razvoj. Kdor ugovarja, ne privošči uspeha. Kdor zahteva strokovno razpravo, si prisvaja oblast. Takšna retorika ne išče dialoga, ampak poskuša nasprotovanje delegitimirati, še preden se argumenti sploh slišijo. In kdo v resnici zavrača dialog? Tisti, ki zahtevajo odgovore, ali tisti, ki bi radi, da se njihove odločitve sprejmejo brez ugovorov?

Slovenija potrebuje ambicioznost, toda tudi odgovorno oblast, močno javno šolstvo, socialno varnost in spoštovanje stroke. Razvoj ni samo vprašanje, koliko lahko ustvarijo najuspešnejši, ampak tudi, kakšno družbo ustvarjamo skupaj.