Uvodnik / Grega Repovž: Prva lastovka

Ena lastovka ne prinese pomladi – ah, seveda jo. Spomladi ni nič pomembnejše od tiste ene lastovke, prvega teloha in zvončkov. Vsi vemo, da v resnici prinesejo pomlad. Ker tisti trenutek vemo, da se je začelo. Saj bo še trajalo, ampak se je začelo.

Tega nihče ta teden ne ve bolje od Janeza Janše. Predsednik vlade je na oblast prišel tako, da sta dve novi, umetelno ustvarjeni stranki – Demokrati in Resnica – celotno volilno kampanjo zavajali volivce in na svojo stran pridobili tudi tiste, ki si izrecno niso želeli nove vlade Janeza Janše, in on točno ve, kaj pomeni ta poraz. Računal je, da mu bo z manipulacijo s tremi grdimi, populističnimi referendumi uspelo za vsaj pol mandata ustaviti civilno družbo, sindikate in tudi opozicijske stranke. In imel je prav: če bi preteklo nedeljo civilna družba – ta je zahtevala zakonodajni referendum in zbrala potrebnih 40.000 podpisov ter organizirala tudi volilno kampanjo – doživela poraz, če ji ne bi uspelo aktivirati javnosti, bi upor zoper avtoritarno vlado verjetno zamrl, verjetno za dolgo časa. Sindikati, ki se pripravljajo na referendum o interventnem zakonu, bi imeli decembra zelo težko delo, da bi aktivirali volilno telo, delovali bi v zamorjenem vzdušju – čeprav je povsem jasno, da je interventni zakon dejansko zakon za elito, ena velika davčna oaza kot zahvala kapitalu za podporo na zadnjih volitvah. Kar vedo seveda tudi Janša, Logar, Vrtovec in Stevanović, ki so zakon zgolj vložili v razpravo. In ne nazadnje je ta zmaga tudi obliž za neuspeh Gibanja Svoboda, Socialdemokratov in Levice, strank, ki so oblast izgubile in jih danes pesti predvsem jeza njihovih lastnih volivcev, ker se je to zgodilo. Ker zgodilo se ni po naključju. Zlasti Golob je s svojim pogosto avtoritarnim vodenjem poraz dobesedno priklical nad prejšnjo koalicijo.

A Janša je vedel, kar je vedela tudi civilna družba: da je ta vlada ideološko tako enotna, da je njen razpad praktično nemogoč, in to jemlje voljo vsem drugim političnim in družbenim akterjem. Zato je to moč koalicije tudi ves čas kazal tako, da je vsakemu, ki je zgolj pomislil, da bi vladi ugovarjal ali nasprotoval njenim privatizacijskim rešitvam ter posegom v družbo in njene podsisteme, z grožnjami in agresijo vzel voljo. Računal je, da bo ta demonstracija odločenosti in moči opravila svoje. In priznati gre, da se je zdelo, da njegov načrt deluje. Z avtoritarnim in nasilnim nastopanjem so njegovi ministri – od Rončevića do Vrtovca in Logarja – dajali občutek, da ni druge možnosti, kot da se ta družba za nekaj časa kar malo pogrezne vase, se umakne in magari vsa štiri leta čaka, da trumpovsko neurje mine. To smo videli že v veliko državah in družbah, zakaj se ne bi to kdaj zgodilo tudi v Sloveniji, ki je sicer neverjetno uporna?

Ta poraz je tako boleč, da Janši tega ne uspe skriti, ampak kaže, kako šibek je, ko se stvari ne odvijajo po njegovih željah. A če se zgražamo nad njegovo javno demonstracijo poraza, pa to ne pomeni, da ne razumemo, zakaj ga je to tako iztirilo. Ta poraz je doživel v zgolj petem mesecu vladanja. Če je bil še pretekli teden prepričan, da si je tokrat izbral zmagovito ekipo (od Rončevića do Jeretiča), zdaj že ve, da ji je uspelo zavoziti že prvi referendum – ob tem, da mu je zagotavljala, da se bo z njeno pomočjo do te zmage zgolj sprehodil. A to še ni vse: celotna koalicija, od poslancev do ministrov in nameščencev, je bila še v nedeljo dopoldan opita od junijskega prevzema oblasti, polna moči, nenadoma pa je dobila jasno sporočilo, da je tudi ta oblast minljiva. Kako iz sebe so bili v koaliciji, je v zapisu na Facebooku razkril eden najbolj prostaških poslancev v slovenski zgodovini, Aleksander Reberšek: »Je še vredno, da vztrajam? Ali je vredno, da se mečem na zobe, opozarjam in se borim, ko imam občutek, da na koncu vedno zmaga tisto, proti čemur se borim? Danes sem globoko razočaran. Prizadet. Jezen. In predvsem žalosten. Ne mi govoriti, da smo na referendumu zmagali. Nismo. Najpomembnejšo bitko smo izgubili.« Mar ni hecno, da so ti glasni in grobi šovinisti hkrati take cmerave šleve?

Ima pa tokrat Reberšek kar prav, vsakemu včasih uspe. Najpomembnejšo bitko, ki jo je želel dobiti Janša, so izgubili. A to ni bil zakonodajni referendum, na katerega cilja Reberšek. Izgubili so bitko z volivci, civilno družbo. Ni jim uspelo, da bi jo zatolkli, ji vzeli voljo. Danes sindikati vedo, da lahko zmagajo na decembrskem referendumu. Vedo tudi, da lahko pripravijo vseslovensko stavko, če bo vlada želela privatizirati zdravstveni sistem ali pokojninski sklad. Danes civilna družba ve, da lahko sproži še en referendum, če bo vlada res sprejela zakon, s katerim bi RTV Slovenija vzela avtonomijo. In celo opozicija je dobila zagon za lokalne volitve, na katerih je doslej pričakovala predvsem nove poraze, ker pač poražencev nihče ne voli rad – sploh tistih, ki jim je uspelo nazaj na oblast pripeljati avtoritarizem, ki naj bi državo za dolgo zapustil leta 2022.