Uživač na javnem denarju

»Ko tisti, ki imajo v rokah oblast, govorijo o politični nevtralnosti izobraževanja, s tem hočejo narediti oblast nevidno, tako da ljudje propagande ne bodo več zaznavali kot takšne.« (Henry A. Giroux)

Ob napovedih reform bi nas moralo skrbeti več stvari.

Strokovni svet, ki bo posvetovalno telo ministrstva, sestavljajo ljudje, ki so bili izbrani po nejasnih kriterijih in brez javnega poziva za sodelovanje v svetu. Med temi ljudmi so tudi takšni, ki so se v javnosti že zapisali z izražanjem skrajno problematičnih in ekstremističnih pogledov (primeri so dobro znani, ni treba ponovno navajati). Ker je bil svet imenovan hitro in skrito pred očmi javnosti, lahko sklepamo, da je bil ključ za izbiro strinjanje s politično usmeritvijo ministrstva. Če je temu tako, od sveta lahko pričakujemo predvsem vnaprejšnja soglasja, namesto razprav in mukotrpnega iskanja skupnih rešitev (kar je sicer značilnost dela strokovnih skupin, v katerih se pogosto krešejo različni pogledi). Skrbi nas torej lahko nevarnost enoumja, ki bo v imenovanem svetu prav lahko prevladovalo, enoumje pa je v jasnem nasprotju s strokovnim delovanjem.

Minister se sklicuje na prakso (kot glavno merilo izbora članov sveta), hkrati pa je dajal izjave, s katerimi je diskreditiral akademike in strokovnjake za izobraževanje (imenoval jih je »pedagoški establišment«). Obenem pa je iz njegovih izjav jasno, da se z reformo mudi (na vprašanje, na podlagi katerih strokovnih izhodišč pripravljajo spremembe, je odgovoril, da »nimajo časa za akademske priprave«). To lahko pomeni dvoje. 1. Najprej bomo naredili, potem bomo pa razmislili, kaj smo naredili. 2. Odločitve glede poteka reforme so že sprejete, ta bo narejena na način, ki ustreza politiki (bolj verjetna opcija). Reforma bo v tem drugem primeru izpeljana na politični in ne na strokovni podlagi.

Upravičena je tudi skrb, da se za lepo zvenečimi in všečnimi slogani (več kritičnega mišljenja, osredotočanje na znanje, vračanje avtoritete učiteljem, manj birokracije, več domovinske vzgoje) nahaja realpolitika, katere glavni cilj je zmanjševanje pomena javnega šolstva in privatizacija šolskega področja. Na to so opozorili tudi sindikati. Poglejmo, zakaj je takšna skrb utemeljena.

Glede na politično usmeritev vlade, nas lahko skrbi, da bo izvajala podobne politične ukrepe, kot so jih izvajale vlade z enako usmeritvijo. Zanje je značilno, da gre na eni ravni za poudarek na vrednotah (znanje, avtoriteta, domoljubje itd.), na drugi ravni pa se te politike osredinjajo okoli ideje ekonomskega liberalizma (učinkovitost, merljivost, rezultati). Značilnost politik, kakršna je politika aktualne vlade, je liberalizem glede delitve med javnim in zasebnim. Kar šteje, je predvsem učinkovitost in osredotočenost na rezultate, in če se izkaže, da se boljši rezultati dosegajo s ponudbo na prostem trgu, država začne podpirati zasebne institucije, ki takšno učinkovitost domnevno lahko dosežejo. (To pa je v izobraževanju še posebej problematično, saj gre za kompleksen proces, v katerem je pot do cilja pomembna vsaj toliko kot sam cilj.) Govor o vrednotah pri tem pogosto služi, da politika dosega širšo javno podporo, medtem ko se ukrepi na ekonomskem področju odvijajo v smeri krepitve zasebnega, kar pomeni takšno delitev državnih subvencij, da bodo zasebne institucije dobile izdatnejšo podporo, s čimer bo manj ostalo za javne. Ker pa so javne šole odvisne od javnih financ, bi na področju javnega šolstva to nujno pomenilo manj sredstev in s tem upad kakovosti.

Posebno pozorni bi morali biti na logiko delovanja neoliberalnih politik, za katere je značilna neka paradoksna pozicija državne politike. Njeno delovanje bi lahko ponazorili na primeru, ki se navezuje na aktualne razmere. Najprej državni funkcionarji (npr. minister za šolstvo) ugotovijo, da obstaja problem, ki se tipično kaže v doseganju slabše učinkovitosti (npr. slabši učni rezultati na določenem področju). Ker je neoliberalna miselnost v svojem jedru tržna, ta problem prevede v problem upada kakovosti določene storitve. Za tržno miselnost je trg ultimativni horizont pomenov družbenega dogajanja, kar pomeni, da je načeloma vsako družbeno dejavnost mogoče razumeti kot storitev, ki se ponuja na trgu (vse je mogoče razumeti po sistemu storitev, ki odgovarjajo potrebam in povpraševanju potrošnikov). Tudi šolstvo je z vidika neoliberalne ideologije ena takšnih storitev. Za izboljšanje kvalitete storitev neoliberalizem predlaga odpiranje trgov različnim ponudnikom storitev. V optimalno urejeni družbi po meri zastopnikov neoliberalizma bo imel vsak posameznik priložnost izbrati na trgu tisto storitev, ki mu bo najbolje ustrezala oziroma, ko bo kot potrošnik dobil tisto, kar je hotel (in za kar je plačal). Ob tem pa bodo družbene institucije (npr. šole) kot akterji na trgu prisiljene med sabo tekmovati, kar jih bo sililo k nenehni optimizaciji svojega delovanja. Neoliberalci bi dodali, da bo to imelo za posledico, da bodo te institucije tudi same prosperirale, saj bodo morale zainteresiranim odjemalcem ponujati vse boljše storitve (da bi ostale konkurenčne). Za neoliberalno miselnost je to pravzaprav zmagovalna kombinacija, saj naj bi vsi udeleženi v tem procesu pridobili. Seveda pa pomembno vprašanje ostaja odprto: ali kot družba res želimo javno dobrino, kot je izobraževalni sistem, spremeniti v tržno blago? Glede na množico analiz, ki kažejo na škodljivost takšnih poskusov, bi se morali s tem vprašanjem resno in natančno ukvarjati.

Politika je v neoliberalizmu po svoji osnovni funkciji dekla tržne ekonomije, tej pa gre za maksimizacijo dobičkov in koncentracijo teh v rokah lastnikov kapitala, medtem ko skrbi za skupno dobro ni v njeni agendi. Čeprav se konzervativna ideologija neoliberalnih politik sklicuje na tradicionalne (pa tudi druge) vrednote, se takšnega govora poslužuje zlasti za mobilizacijo ljudi. Politiki neoliberalne desnice s tem poskušajo doseči množično podporo med ljudskimi množicami (njihove ideje so ponavadi preproste, čustveno zelo nabite in imajo kot takšne veliko mobilizacijsko moč). Ni nujno, da gre za dejanski poskus vzgoje človeka po meri teh vrednot, ampak gre lahko za čisto instrumentalno uporabo vrednot, ker preprosto delujejo najbolje za ustvaritev tistega tipa zavesti, ki ga potrebuje homo economicus, ta pa se prilega ekonomiji prostega trga kot roka rokavici. Ekonomski liberalizem in kulturni konservativizem se tako izkažeta kot dve plati istega kovanca oziroma prvi je resnica drugega.

Kako je to povezano z razmišljanjem o šolski reformi? Glede na to, česar smo se naučili iz delovanja politikov tipa Thatcher in Reagan, smo lahko prepričani, da bo ob govorjenju o avtoriteti, znanju, domoljubju, kritičnem mišljenju, glavni cilj delovanja sedanjega ministrstva usmerjen v neoliberalne ukrepe. Posebno bi morali biti pozorni tudi na ta vidik strategije političnega delovanja. Minister z govorjenjem o vrednotah poskusi dobiti čim širšo podporo ljudi, ki se potem v glavnem ukvarjajo s to ravnjo diskurza, hkrati pa s tem doseže, da se ljudstvo precej manj ukvarja s spremenjenimi razmerji med javnim in zasebnim. To pa omogoča, da politični odločevalci neopaženo lahko izpeljejo neoliberalne reforme (ki jih je aktualni šolski minister napovedoval že v svojih prejšnjih nastopih).

Ker pa naj bi šolska reforma okrepila tudi računalniško pismenost in kompetentnost v ravnanju z umetno inteligenco (UI), sklenimo konstruktivno – z navedkom odgovora UI na vprašanje glede napovedane neideološkosti šole po meri novega ministrstva: »Rončević prihaja iz intelektualnega kroga, ki je že dolgo blizu SDS in širši slovenski konservativni desnici. Sam je večkrat poudarjal pomen ’ideološko nevtralnega šolstva’ in nasprotovanje politični indoktrinaciji v šolah. Tu pa se začne zanimivo vprašanje. V politični teoriji ’ideološka nevtralnost’ skoraj nikoli ne pomeni dejanske nevtralnosti. Ponavadi pomeni premik od ene predstave o tem, kaj je pomembno, k drugi predstavi.«

V konstruktivnem tonu pa zaključujemo tudi z naslednjo mislijo: ministrstvo je ob svojih reformnih predlogih pozvalo k širši javni razpravi. Naše razmišljanje se temu pridružuje: stroka in zainteresirana javnost naj ta poziv vzame zelo zares. Če imamo upravičene pomisleke glede tega, koliko bo rabe uma v strokovnem svetu, pa naj manko nadomesti družbena angažiranost in raba uma kritične javnosti. Od tega bo namreč odvisno, kako demokratične bodo spremembe, ki se napovedujejo v šolstvu; in času primerno bi se morala prizadevanja ljudi za krepitev demokratičnih iniciativ še okrepiti. V tem primeru namreč alternative zares ni – če nam je še kaj do demokratičnih idealov pluralnosti, svobode mišljenja in delovanja ter varovanja človeške dignitete.