Hrvaška / Heni Erceg: Zlati rez

G. W. Pabst je v Weimarski republiki veljal za enega od največjih režiserjev, bil je levičar, klicali so ga Rdeči Pabst, še pred prihodom nacistov na oblast pa je pobegnil v Ameriko. Toda v Hollywoodu ni bil deležen pričakovane pozornosti, angleščina mu ni šla najbolje, filmov tako rekoč ni snemal in v najslabšem mogočem trenutku – leta 1939 – se je odločil za vrnitev v domovino. Nacisti so ga pričakali z navdušenjem, vsa vrata so mu bila odprta, minister za propagando Goebbels ni varčeval z denarjem in Pabst je z njim snemal drage, seveda propagandne filme za Tretji rajh. O fenomenu Pabst je Daniel Kehlmann napisal izjemno delo The Director (Režiser), v katerem je razčlenil moralne kompromise filmskih umetnikov, saj je pisati, slikati … mogoče mimo vsakega režima in v prepričanju, da bo delo, če ne v času nastanka, enkrat vendarle prišlo v javnost. Filmski režiserji pa so odvisni od državnega denarja, toda Pabst je bil prepričan, da se mora podrediti izključno »diktaturi umetnosti« in da pri tem lahko ostane politično nevtralen. Celo v totalitarnem režimu. Nečimrnost? Naivnost? Kakorkoli, ujel se je v gosto mrežo faustovske pogodbe z nacisti.