Film / Razsodnost in rahločutnost

zelo za

Ljubezen. »Vsesplošno priznana resnica je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.« Tako se začne Prevzetnost in pristranost, roman Jane Austen. A tako bi se lahko začel tudi njen prvenec, Razsodnost in rahločutnost, rustikalni spektakel nravi. V obeh je pred nami fina, angleška, ne povsem aristokratska, toda niti zdaleč plebejska družina s trumo hčera, v obeh nenadoma umre oče, glava družine, v obeh imetje – ne sicer ravno spektakularna posest – preide v roke nekega drugega moškega, sorodnika pač (tak je zakon), v obeh vse hčerke ostanejo brez prebite pare, nepreskrbljene in nemočne, in v obeh vsem tem dekletom ne preostane drugega, kot da se odpravijo na lov za čednim samskim premoženjem, ki nujno potrebuje ženo. V Prevzetnosti in pristranosti je pet hčera, v Razsodnosti in rahločutnosti pa so le tri, razsodna Elinor (Daisy Edgar-Jones), rahločutna Marianne (Esmé Creed-Miles) in doraščajoča Margaret (Bodhi Rae Breathnach), ki bolj ko ne le statira. Prizemljena Elinor in frleča Marianne sta utopljeni v revščini ter obdani z mizoginijo, seksizmom, šovinizmom in drugimi patriarhalnimi nežnostmi – poročili bi se, a ne zaradi denarja, temveč iz ljubezni. Obe se zaljubita, a ljubezen je dialektičnejša od razsodnosti in rahločutnosti – Elinor je tako razsodna, da je nemogoče reči, ali se je v enolično umirjenega Edwarda Ferrarsa (George MacKay) res zaljubila iz ljubezni, Marianne pa je tako rahločutna, da med hladnim, distanciranim, zategnjenim polkovnikom Brandonom (Herbert Nordrum) in brezskrbnim, labilnim, upogljivim Johnom Willoughbyjem (Frank Dillane) izbere napačnega. Prav v tem pa je poanta nove filmske verzije Razsodnosti in rahločutnosti: v ljubezni ni napak – vsak ljubimec je vedno nekaj časa pravi. To, kar traja, to, kar je »večno«, namreč ni ljubezen, temveč patriarhat, ta romantična »večnost«, ki sistematično zatira ženske (o enakopravnosti in enakosti spolov ni ne duha ne sluha), saj jih sili v revščino, odvisnost in podrejenost, obenem pa tudi v ljubezen, s katero priznajo, da patriarhat – to romantično »večnost«, ta »večni« spolni status quo – sprejemajo kot svojega odrešenika. Ljubezen je izsiljena: ali se boš zaljubila ali pa boš socialno mrtva! Ljubezen je le nadaljevanje patriarhata z drugimi sredstvi. Zato vse nežnosti v tem patriarhatu delujejo tako tragično. Zato je ljubezen tako žalostna. Zato ima poroka tu impakt socialne revolucije. In zato ta verzija – v nasprotju z Leejevo, ki je navijala za razsodnost – navija za rahločutnost, ki ni brez emancipatoričnega, revolucionarnega potenciala.