Film / Street Fighter: Film

zadržan +

Krasni novi svet. Street Fighter se dogaja v alternativni preteklosti, v distopični metropoli, v kateri so ječe polne disidentov, kvazifašistični režim pa skrbi, da imajo ljudje na voljo dovolj iger. Ulice so polne grotesknih, bizarnih, kičastih likov, ki ne govorijo, ampak renčijo in hreščijo. Vsi izgledajo kot influencerji. Vsi se tržijo. Vsi se ponujajo. Vsi se prodajajo – po akcijskih cenah. Tudi Ken Masters (Noah Centineo), nekdanji borec, ki je le še cirkuška atrakcija – dušo je prodal hudiču, komerciali, trgu. Postal je produkt. Razočaral. Vsi se mu posmehujejo. Klovn! Ryu (Andrew Koji), njegov nekdanji tekmec in prijatelj, pa je borbe, zmešane borilne veščine, tekmovanja in kapitalizem raje zapustil in se izgubil. Nehal se je boriti. Zdaj tava, blodi, toda poduhovljeno in razsvetljeno – kot Rambo po dejtu z budisti. In ker fašizem živi od iger, v megamestu ravno pakirajo veliki fighterski turnir, na katerega pride osem najboljših, jasno, tudi Ken in Ryu, a se jima v nasprotju z nami, ki vidimo skoznju (oh, videli smo ju že v milijon filmih), niti sanja ne, da se bosta morala – ja, katarzično – udariti tudi me sabo, tem bolj, ker animirane sekvence, ki nam »približajo« njuno preteklost, pokažejo, da imata ravno dovolj skupnih travm in skupnih demonov, da bo veselo. Treba se je boriti, sporoča tale antigravitacijski spektakel, poln parol in sloganov. Zmoreš! Itak. Close the distance! Fraza »Umoril si mi očeta« je tako nujna kot slow-motion v dežju in tajna agentka na visokih petah (in Jason Momoa, če smo že ravno pri tem). A freudovsko samorazčiščevanje bo premalo, zato ga dopolni maščevanje – ni boljšega motivatorja! Bolj ko te žene maščevanje, bolj upravičiš talent; bolj ko upravičiš talent, bolj izpolniš pričakovanja; bolj ko izpolniš pričakovanja, prej premagaš občutek neadekvatnosti; prej ko premagaš občutek neadekvatnosti, prej vdihneš transformativne sile, ki te odrešijo. Vprašanje je le: je lahko grand finale turnirja uvod v razbitje diktature? Je revolucija streetfight? Street Fighter je hiperaktiven, maničen, garaški, na vsak način vas skuša impresionirati, z vsako potezo, vsakim gibom, vsakim skokom, vsakim udarcem, nenehno se nekaj dogaja, toda nikoli se zares nič ne zgodi. A niti noče, da se kaj zgodi. Au contraire: obnaša se tako, kot da je izumil psevdodogodke in psevdodogajanje. Street Fighter je psevdofilm. Ker je posnet po priljubljeni videoigrici, ima ogromno vgrajenih fenov, zato se blazno trudi, da bi vse fene prepričal, da je to še vedno videoigrica, obenem pa se tudi trudi, da bi izgledal kot film, kot produkt tovarne sanj, da bi torej ta sanjski moment – veliko frustracijo ekranizacij videoigric, samo dejstvo, da lahko v kinu tako kot v sanjah le nemočno gledaš, kako se videoigrica sama igra (ne moreš je pa ti igrati) – čim bolj igrificiral. Igra se pač ne sme končati.