Pred kom je Tea Košir potrebovala mir?

Zmaga! Eleno Ušaj Zavadlav so spravili v parlament in tam bo tudi ostala. Kot zanesljiv, vodljiv steber SDS. Njihova taktika je popolna. Treba je samo najti neizkušeno poslanko, novinko, ki še verjame v predvolilne pravljice. Treba je pritiskati in, če ne gre drugače, tudi groziti. Z vsem po vrsti. Da se prestraši. Očitno deluje in očitno je bila Tea Košir primerna tarča.

In nihče ničesar ne ve. Logar je usmeril prst v Teo Košir. Za vse se je odločila sama. Taka pač je. In služba na Direkciji za infrastrukturo? To morate pa njo vprašati. Vrtovec tišči glavo v pesek, tudi on nima pojma, kdo deli zaposlitve na njegovem ministrstvu. Sami nevedneži. Potem se pa čudimo, kakšne zakone nam ponujajo.

Samo poslanska kolegica Tee Košir nas hoče prepričati, da Tei poslanska funkcija ni ustrezala in da je zato odšla na Ministerstvo za zdravje. A, glej ga zlomka, zakaj je potem že po dveh mesecih ministrstvo zapustila in pojasnila, »da vidi večji izziv v poslanskem delu in da želi upravičiti zaupanje volilcev«?

Kaže, da se je Tea Košir v bistvu zavedala, da so jo Radovljičani izvolili, da bo v DZ zastopala njihove interese. Ne svojih, ne Logarjevih in še manj Janševih. A tudi zaklinjanje, da bo pridna, da bo upoštevala koalicijsko pogodbo, ji ni pomagalo, da bi se vrnila na mesto, ki ji je pripadalo. Na njem so že ustoličili Eleno. Tako pač je med močnimi in mogočnimi.

Kaj ji je sploh preostalo, če se ni hotela vrniti domov in ostati brez dobre plače? Začela je groziti še sama. Šla bo med nepovezane poslance! Kaj hujšega kot to. Koalicija bi poleg Zavadlav Ušaj izgubila tudi potreben poslanski glas. In kupčija je bila čez noč pripravljena.

Tea Košir je prostodušno potrdila povezavo med odstopom in možnostjo zaposlitve ter opisala dogovor, »v katerem bo sama nekaj pridobila, stranka pa močnejšega poslanskega predstavnika«. Kljub temu ni razkrila, kdo ji je službo ponudil. Tudi Logar ni pojasnil, kdo je stopil v stik s kom in kako je do te ponudbe prišlo. Poudaril je predvsem, da se je poslanka odločila sama. Samo Tea Košir je odgovorna za (morebitno?) trgovanje s poslanskim mandatom. (Pri tem me še zanima, zakaj se preprosto ni vrnila domov k svojemu podjetju.)

Ta »kompromis« je zelo priročen za vse vpletene. Tea Košir je dobila službo na področju infrastrukture in, kot je sama dejala, mir, Elena Zavadlav Ušaj pa je ostala poslanka. Ob tem se upravičeno sprašujem, pred kom oziroma pred čim je Tea Košir potrebovala mir, če Logar zanika, da so pritiskali nanjo in ji grozili. Če je vse skupaj zgolj splet legitimnih odločitev in naključij, zakaj je potem toliko nejasnosti?

A če gre za dogovor, v katerem sta politična funkcija in zaposlitev postali predmet menjave, gre za vprašanje politične integritete. Državna služba ni nagrada za politično uslugo, poslanski mandat pa ni last stranke, žeton, ki ga stranka po potrebi zamenja za drugo korist.

In komu je država sploh namenjena? Državljanom ali tistim, ki imajo dovolj politične moči, da si dogovore uredijo v svojo korist? Demokrati in vsi vpleteni, javnosti dolgujete jasne odgovore.