Zmaga zdrave pameti

V nedeljo, 11. oktobra zvečer sta bila iz perspektive tega gledalca ključna dva trenutka. Prvi se je zgodil v Odmevih na javni televiziji, drugi pa je bil zasuk v deležu podpore na zakonodajnem referendumu proti politični policiji. Ker je bil drugi trenutek deležen obsežnega poročanja, bi se v svojem pismu osredotočil na prvega. Ta je prišel s komentarjem dr. Markeša. Izpostavil je zmote uravnoteženega poročanja na nacionalni RTV v enem izmed najboljših komentarjev v tovrstnih oddajah sploh. Problem uravnoteženosti, če parafraziram, ni v vsakokratni partikularni situaciji, temveč v konkretni univerzalnosti, ki jo implicira. Vsakega političnega konflikta preprosto ni mogoče obravnavati kot soočenje enakovrednih stališč. To posebej velja, če prisegamo na demokracijo, vladavino prava in človekove pravice. Kot se je mojstrsko izrazil dr. Markeš, je RTV Slovenija s svojo rigidno uravnoteženostjo dala skorajda neoviran glas tistim akterjem, ki so kot najboljši učenci Steva Bannona metali »shit at the wall« (»drek ob zid«, op. a.). Delna posledica tega je bil gotovo tesen izid. Delna posledica tega je gotovo tudi sedanja oblast, ki pa zmore vladati zgolj na podlagi razdora v družbi – dobesedno. Dr. Markeš je presenečenim novinarjem RTV povedal potrebno resnico, podobno tisti, ki jo je namenil političnim strankam, te pa morajo resno premisliti o (ponovni) izgradnji svojega sistema terenske politike.

Sodobna desnica računa na pasti, v katere se levica ujame sama. V tem kontekstu je bil zanimiv tudi odziv drugih prisotnih v omenjenih Odmevih. Ga. Janežič Ambrožič je bila vidno presunjena nad neuspehom argumenta uravnoteženosti in predpisanega časa za vse organizatorje kampanje. Argument je razpadel zaradi preprostega dejstva, da nihče ne more iz takšnega boja oditi čist – tudi RTV ne, kljub najboljšim prizadevanjem. Drugi gost v Odmevih, g. Merše, pa je bil še bolj presunjen. Ko je dr. Markeš snel rokavice, je g. Merše v hipu izgubil vse tiho zadovoljstvo, s katerim je začel oddajo. Če levica sname rokavice in je diskurz neposreden, je vse jasno.

Hvale vreden trenutek je spominjal na komentar Abdula Al-Sayeda, demokratskega kandidata za senat v zvezni državi Michigan. Na enem od javnih zborovanj je lani parafraziral znani citat, ki ga pripisujejo Michelle Obama: »When they go low, we don’t go high. We take them to the mud and choke them out« (»Ko se oni spustijo nizko, mi ne ostanemo visoko. Odvedemo jih v blato in jih onesposobimo«, op. a.). S tem ne mislim na dobesedno obračunavanje. Menim pa, da je treba zavrniti enačenje različnih pogledov na isto »stvar«, kadar gre za ogrožanje demokracije. Ob tem je treba razviti enako odločnost, kot jo kažejo desničarski akterji. Takšnih »foto finišev«, kot je bil ta na referendumu, si ne moremo več privoščiti. Delovanje nevladnih organizacij pri tem vprašanju je po moji oceni dober zgled tako za RTV kot za politične stranke.