Bog je gospodar nebes in zemlje, Janez Janša pa ... 

Znanost postavlja vprašanja. Zdrava pamet že pozna odgovore.

Bog je gospodar nebes in zemlje, Janez Janša pa, kot kaže, celotne slovenske zgodovine in sedanjosti. Vsaj v predstavah nekaterih je tako. Bog ne daj, da bi nas doletela njegova sveta jeza! Zato se mu mnogi dobrikajo, kimajo ali pa modro molčijo. Nikoli ne veš, kdaj si lahko razglašen za sovražnika vsega, kar je slovensko, krščansko, tradicionalno in zdravorazumsko.

Zdrava pamet je namreč postala nadvse uporabna politična kategorija. Kadar zmanjka argumentov, raziskav in strokovnih podlag, nastopi ona. Zdrava pamet je očitno močnejša od epidemiologije, javnega zdravja, psihologije, pedagogike in drugih nadležnih znanosti, ki si domišljajo, da lahko kaj vedo na podlagi dokazov.

Zakaj bi denimo o škodljivosti alkohola spraševali pri raziskovalcih, če pa imamo gostilniško izročilo, vaške veselice in zdravo pamet? Zakaj bi šolski prostor varovali pred normalizacijo pitja alkohola, če ga lahko ob koncih tedna spremenimo v prireditveni prostor z dodatno ponudbo? Stroka opozarja, zdrava pamet pa odmahne z roko. In kdo je zdaj tu zaostal?

V ozadju vsega tega se mi odpira zanimivo psihološko vprašanje. Kakšno otroštvo, kakšno družinsko vzdušje in kakšno razmerje do avtoritete si želimo ponovno vzpostaviti?

Morda gre za nostalgično vrnitev k družinskemu modelu strogega očeta. Očeta, ki je imel vedno prav, čigar beseda je bila zadnja in čigar jeza je bila nekaj, česar se ni izzivalo. Če nisi ubogal, je pela palica ali pa si moral klečati v kotu. Mati je rojevala otroke, skrbela za dom in bila možu pokorna. Otroci pa so se naučili predvsem tega, da je mir v hiši odvisen od njihove poslušnosti.

V psihodinamičnem jeziku bi lahko govorili o ponotranjenem strogem očetu, identifikaciji z agresorjem in reprodukciji avtoritarnih vzorcev. Tisti, ki so se nekoč morali podrejati, lahko pozneje začnejo občudovati prav tisto moč, ki jih je nekoč omejevala. Kar je bilo nekoč prisila, postane red. Kar je bilo ponižanje, postane vzgoja. Kar je bilo nasilje, postane disciplina.

In tako se nam skozi vrata pisarne predsednika vlade vrača stari dobri vzgojni red. Najprej avtoriteta, potem poslušnost, šele nazadnje vprašanja. Če sploh. Morda je treba samo še uzakoniti učiteljevo pravico do fizičnega kaznovanja, pa bomo lahko dokončno obnovili idealno šolo iz časov, ko je bila otrokova najpomembnejša učna kompetenca sposobnost molčanja. Seveda v imenu vzgoje, reda in zdrave pameti.

Toda kaj se zgodi z družbo, ki se boji vprašanj, dvoma, znanstvenih dokazov in samostojnega mišljenja? Kaj se zgodi z državljani, ki se pred avtoriteto raje priklonijo, kot da bi jo vprašali po dokazih?

Morda se ne vrača samo strogi oče. Morda se vrača tudi otrok, ki se nikoli ni zares nehal bati.