Putin, Orbán in zdaj Janša

Prim. Jasna Čuk Rupnik - Dutovlje
MLADINA, št. 46, 20. 11. 2026

Moje prve izkušnje plakatiranja in letakiranja so se zgodile ob referendumu za vodo. Bile so navdihujoče, polne spoznanj o ljudeh in družbi. Veliko presenečenje in vznemirjenje mi je ustvarjalo opazovanje ljudi. Še posebej tistih, ki so zapuščali volišče. Eni s sklonjenimi glavami, jeznimi pogledi in na dol obrnjenimi ustnimi kotički. Drugi nasmejani in v prijetni komunikaciji. Mnogi od teh so stopili v naš krog, kjer smo bili prostovoljci. Točneje bi morala reči prostovoljke. Pred upravnimi enotami in pred tržnicami smo v času aktivizma stale predvsem upokojenke. Tiste, ki se nam je zdelo pomembno svoj dragoceni čas posvetiti skupnosti. Vsebino zakona smo odgovorno preštudirale in to znanje z veseljem predajale tistim, ki so pokazali zanimanje. Tu in tam so se ob nas - včasih tudi nesramno in žaljivo - obregnili tisti, ki so predlog zakona o ugrabitvi vode pač podpirali, a bilo jih je le malo.

Višek mojega veselja pa je bil protestni shod za vodo v Kopru. Prav na tistem pomolu, na katerem se je nedavno dogajalo grdo politično blatenje suverenosti. Tam, na tistem pomolu, sem v družbi čudovitih mladenk v trojčku ob koncu protesta skočila v morje. Za ta vrhunski skok sem morala kupiti nove kopalke. Stare sil morja ne bi prenesle. V novih pa sem s tisto mularijo skakala na glavo kot odštekana. Še možu je bilo to všeč. Kakšna moja druga početja mu pač niso. A najino osebno zorenje gre na srečo bolje kot zorenje naše širše družbe. Ko sva si po nekem brušenju stališč na poti z Nanosa prišla spet blizu, sem mu radoživo napovedala svojo novo knjigo. Brala bi se obojestransko. Na eni strani bi bila naslovnica “Kako reči NE in preživeti”, na drugi pa “Kako slišati NE in preživeti”. V prvi bi bila moja zgodba, v drugi njegova. Seveda bi mu jo poslala v avtorizacijo. Ne bi tvegala …

Od takrat so za menoj tudi vsi naslednji referendumi. Vsebinsko se jih vedno lotim odgovorno in poznavalsko. Posebej vznemirljive so bile moje izkušnje ob zbiranju podpisov za varen in dostopen splav. Moje trdno stališče je, da o ženskah ne smejo odločati moški. Tako odločanje je huda zloraba patriarhata. Vprašanje splava je vprašanje osnovnih človekovih pravic. Je svobodno odločanje o svojem telesu. Samo po sebi zahteva, da je spoštovano vsako telo. Je vprašanje vsega človeštva. Je tudi vprašanje spoštovanja Ženske. Ženske kot primarne nosilke življenja. Ženske kot nosilke vrednot negovalke, skrbnice nemočnih in obnemoglih, sodelavke, varuhinje in sploh nosilke vseh tistih vrednot, ki zagotavljajo preživetje človeške skupnosti. Gre za vrednote, ki jih je stvarstvo biološko oblikovalo kot “ženske vrednote”. Moški (seveda ne vsi), ob njih pa, žal, tudi nekatere ženske, so v svoji potrebi po nadmoči pripravljeni te vrednote uničevati še danes. Vsi referendumi so spopadi teh moči, ker so praviloma spopadi vrednot, tistih vrednot, ki hranijo svet, in tistih, ki ga uničujejo.

Ljudi, ki spoštujejo in negujejo vrednote, ki hranijo, sem v svojem aktivizmu spoznala veliko. Mnoge že med nami aktivisti. Navdušuje me, da so izvor teh vrednot mladi. Tisti mladi, ki bi lahko bili moji otroci. Razen Janeza Markeša, seveda. Ampak njega sem tudi vzljubila. In sicer takrat, ko sem slišala za njegove polete s padalom. Preko “Od srede do srede” pa je moje navdušenje seglo še do mojih otrok.

No, še bolj pa me navdušuje spoznanje, da je ljudi z univerzalnimi vrednotami dobrega veliko tudi med tistimi, ki se na stojnicah ustavijo. Pisluhnejo, si upajo izraziti zadržke, postaviti vprašanja. Sprožijo mnoge zanimive pogovore in dodajo še svoje izkušnje. Tako naša skupna človeška zavest zori. Se znova prebuja. Prihaja v renesanso. Po zahtevah stvarstva poteka razvoj tako, da na dolgi rok omogoča ohranjanje življenja. Kam nas vodi kapitalizem? Je to napredek? Množica vojn, genocidi, lakota, umori! Prišel je čas, ko se je potrebno ovedeti lastne odgovornosti do življenja. Svojega in drugega. Svojo odgovornost do življenja vidim v tem, da bom na stojnicah Obalno – kraške regije in še kje govorila ljudem o tistem, kar sama dojemam kot nevarno za skupnost in je kot orožje skrito v “omnibusu”.

Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Povezani članki

Putin, Orbán in zdaj Janša

Vladna koalicija želi po ruskem in madžarskem vzoru omejiti politično delovanje nevladnih organizacij, predvsem Inštituta 8. marec

13. 11. 2026