Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Upanje ali prekletstvo
Iz politike podnebne soodvisnosti in skupne prihodnosti smo potonili v močvirje militaristične odbojnosti in nacionalnega preživetja
Letošnja podnebna konferenca COP 31 v turški Antalyi ne prinaša nobenih prelomnih dogodkov, še manj odrešujočih rešitev. Prej napoveduje predvidljive korake h končnemu porazu mednarodnih stremljenj in ciljev glede podnebnih sprememb in želenega razogljičenja planeta. Letošnja konferenca naj bi pospešila izvajanje podnebnih zavez pri opuščanju fosilnih goriv, uvajanju čiste energije in pravičnejšem financiranju prehoda v nizkoogljično družbo. Toda svetovna podnebna in energetska politika se vedno bolj odmika od zastavljenih ciljev. Očitno so bili politični nameni, ekonomska pričakovanja in tehnične možnosti neuresničljivi od samega začetka. Zato se neskladje med zavezami in dejanskim stanjem že trideset let poglablja, možnosti političnega konsenza pa vedno bolj zmanjšujejo. Paradoks razogljičenja tiči v zanki naraščajoče sistemske entropije sodobnega kapitalizma. Razvojna politika »zelenega prehoda« kot vodila razvojne transformacije sveta se zato umika globalni oboroževalni tekmi in paradigmi varnosti. Iz politike podnebne soodvisnosti in skupne prihodnosti smo potonili v močvirje militaristične odbojnosti in nacionalnega preživetja. Vojaška agenda je izpodrinila ekološko, COP 31 pa še vedno razpravlja o energetski prerazdelitvi ekonomskih bremen in politični odgovornosti zanje. Temeljni problem zadeva prihodnost novih energetskih virov. Globalni energetski sistem postaja novo upanje ali pa prekletstvo naše civilizacije.
