Gostišče Juvan, Domžale

Gostišče Juvan
Ljubljanska cesta 124
Tel.: 01 724 13 11
Pri Juvanu kuhajo od srede do nedelje - začnejo opoldne in končajo ob desetih zvečer, razen v nedeljo, ko zaključijo ob osmih.

fajn:
govedina v solati
juha pavese
kmečki krožnik

ne tako fajn:
žrebičkov zrezek z zelenim poprom
dolgi premori
sorbet

Druščina primestne košte lačnih naj pričakuje, da si bo po palačinki Juvan zrahljala pas za kako luknjo, nato pa bo birtovi hčeri vsak jedec odštel malo več kot 25 evrov.

No, dragi bralec, pa narediva najprej test asociacij. Sam pri sebi na hitro pomisli, s katero besedo se najpogosteje označuje dobra, klena, poštena kuharija, ob omembi katere se zašibijo kolena in omočijo usta slehernemu podalpskemu hrustu? Ja, ja, sem vedel! To je tista beseda, ki je nekdanji smešni stric iz Periskopa v oglasu za salame nikakor ni mogel nehati ponavljati. Beseda, ki zveni tako ... domače, ane? Ja, domače, domače! Silno lepljiva beseda je to in ob desni ali levi bok si jo - velikokrat brez kakršnekoli zveze z resničnimi dejstvi - rada prilepita marsikateri prehranski izdelek in gostinski obrat. Ako bi se vprašalo mene, bi bil glede rabe besede domače hud zadrgnjenec in bi jo dovoljeval samo za izdelke, ki so res narejeni doma, tukaj, na tem mestu. Domači kruh je kruh, ki je spečen tukaj, ne v neki »domači« pekarni 67 kilometrov stran. Ampak na srečo mene po tem nihče ne sprašuje in tako je mogoče pod imenom domači (omenjen je bil celo savinjski) želodec na krožnik, kot se je ondan zgodilo pri domžalskem Juvanu, narezati že na prvi pogled industrijsko poenotene rezine, ki imajo s pravim domačim savinjskim želodcem skupno le obliko. In ceno.

Bi bili že skoraj postali sitni, a nas je v ravnovesje spravila izjemna govedina v solati, ki so se jo Juvanovi potrudili narezati na res tanke rezinice, osočene z ne preveč kislo polivko, poostrene z ravno pravšnjo mero čebule ter okrašene s trdo kuhanim jajcem. Triu vaših izvidnikov se je bogato poplačalo tudi zasliševanje o juhi pavese, ki se je izkazala za enega od onih življenje vračajočih eliksirjev. Informacija o s sirom potreseni in v močno govejo juho vloženi ocvrti rezini kruha z izdolbeno jamico za jajčni rumenjak vam lahko reši življenje, ko boste naslednjič skrokani kje v bližini Domžal. Naslednja epizoda v rubriki domače je že bolj ustrezala poimenovanju in vsebina krožnika domačih žlinkrofov (no, bolj raviolov), polnjenih z mesom in prelitih s sirovo omako, je hitro kopnela. Pravzaprav je kopnela veliko hitreje, kot so na mizo prihajali novi krožniki, saj pri Juvanu ubirajo precej radikalno različico siestnega tempa, morebiti zavoljo tega, da se vse zaužito posede pred naslednjo porcijo domačnosti. Čeprav je pa tudi res, da bi se na Juvanov domači krožnik splačalo čakati še dlje. Pečenica je bila sočna, ravno prav pečena in nič kaj začesnana, krvavica je pri picajzlastem izvidniku zasedla vodilno mesto letošnje zimske sezone, rezina telečje pečenke je ponudila vse, kar se je od nje pričakovalo (predvsem sočnost), omeniti pa velja tudi, da nisem vedel, da je kislo zelje lahko tako dobro. Na domačem terenu je torej šlo Juvanu vedno bolje, tudi s sočnimi telečjimi jetri ni razočaral, a se mu je nato roka dvakrat močno zatresla: najprej pri soljenju prav nič domače omake z zelenim poprom, nato pa še pri nalivanju te prek žrebičkovega zrezka. Radodarnost se je nadaljevala še v sladki finalizaciji obeda, pri čemer nas je bolj kot po hiši poimenovana, z orehi ter obiljem smetane polnjena in obdana palačinka navdušila neke sorte pogača, sčarana z gratiniranjem z dišečo pehtranovo filo polnjenih palačink. Za konec lahko izvidnica po medlem limoninem sorbetu zapiše le še priporočilo, da pri Juvanu ne gre preveč eksperimentirati z zavijanjem z dobro uhojene poti rednega obiskovalstva. Go with the flow!