Konoba Nono, Petrovija
Pri nadklobasi
na ranču
foto: Pastirica
Petrovija je prva vas ob cesti, ki vodi od Umaga v notranjost Istre, do nje se lahko pripeljete iz Umaga, z istrske avtoceste preko Materade ali pa po ozki bližnjici, ki vodi tja preko Buščine. Nonotovo potomstvo se suče okoli gradele od enajstih dopoldne do enajstih zvečer, ob ponedeljkih pa skrbi za svoj živalski vrt. Telefon: 00385 52 740 160.
Specialitete:
domač pršut,
v sezoni nastrgana rakovica,
bobići,
jota in ribja juha,
domači fuži,
pljukanci,
njoki in sirovi ravioli z istrskim šugom,
divjačinskim golažem ali na način hiše,
biftki,
florentinci ali istrske klobasice z žara,
verzote in kislo zelje,
teletina,
občasno pa tudi kozlički in jagenjčki pod peko,
torta Nono.
Vina:
odprto belo,
malvazija in rdeče lastne proizvodnje ter izbira lokalnih in občehrvaških buteljk.
Za žganjeljube brez težav poskrbi zbirka žganjic, grappa, biska, travarica, medica ...
Sorbet: preskočite.
Nono nam je za izborno pogostitev zaračunal le okoli 40 € po osebi.
Čelništvo Konzuma, ki se je kasneje kanilo udeležiti vaške orgije s suhimi mesninami, je tisto nedeljo oziroma soboto, ko so potekali dogovori, iskalo preprosto konobo nedaleč stran. Preprosto, v najlepši istrski tradiciji, konobo, prijeten kvartir z zakurjenim ognjiščem, s katerega diši po mesovju in včasih tudi po ribi. Ker je srbelo, da bi se tvorneje posvetili mitološkemu istrskemu govedu boškarinu, ki menda ni na poti izumrtja ravno zaradi tega, ker ga redijo na farmi in od njega režejo morda čvrste, a preverjeno hudo okusne kose mesa, smo pobrskali kar po seznamu oštarij, ki imajo zanj licenco. Čeprav na koncu v konobi Nono nismo jedli boškarina, katerega stalna dobava, tudi žlahtnejših kosov, še ni utečena, je bila metoda po vsem sodeč ustrezna. Saj Nono, ki ima zadaj žepno farmo vseh sort perutnine, koza in ovac, notri ne razočara ne z vonjem ne z domačno urejeno in primerno osvetljeno jedilnico, z naborom platnenega prtovja ali s strežbo, kjer prednjači ekspeditivni šef. Predvsem pa - tu se dobro pije in je. Vtisom ob istrski standardni, a še zdaleč ne dolgočasni beri ovčjega in s tartufi polnjenega sira je lahko v velik pospešek izvrsten pršut gospodarja in sveža, le s kancem olja in limone pokapana nastrgana rakovica, zaradi katerih se je Ilovarjev trio obliznil do ušes. Pa tudi nadaljevanje z domačo malvazijo in buteljčnim teranom zalitega obeda je pretežno minilo v pritrjevanju. Sedaj zmernosti s suhim mesom, s katero dajejo tu dihati zelenjavi v njihovi prvovrstni joti in bobićih, drugič veščemu odmerjanju sestavin za omako s skuto polnjenih raviolov ali stopnji kuhanosti doma valjanih, drobnih fužev, v katerih luknjo se je ujelo ravno dovolj šuga iz govedine in kokoši. Sploh pa nas je glavno bombardiranje brbončic še čakalo in zanj ni poskrbel sicer mehak in sočen, po želji pečen florentinec, posrečena prikuha iz verzot ali kislo zelje. Poskrbela je ena tistih, v vsaki konobi, vasi ali hiši drugačnih istrskih klobasic, katere razmerja je dognal starosta domačije in jih tu zapekajo na žaru. Kdo bi si mislil, da ena banalna klobasica poskrbi za cel spekter okajenih, mesnatih, vinskih, zašpehanih okusov. Terna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
