Toklarija, Sovinjsko polje

Zapeljite se v Buzet in najdite gostilno Most, od nje se zagrizite v hrib in na vrhu hriba zavijte proti Vrhu, kmalu sledi kažipot desno proti Sovinjaku, po kilometru pa boste na desni ugledali cedri Toklarije. Nevio in družina dvigajo maržo od poldneva do desetih zvečer, ob torkih pa štejejo izkupiček. Telefon: 00385 52 66 30 31.

Specialitete:

domač kruh, prvorazredno olivno olje, mineštre, kokoš na golaž, zajci in pečenke iz šporgeta na drva, kifeljčar, začimbe in solata iz vrta, manj sladko slatko, v sezoni beli tartufi.

Vina:

domača malvazija in rdeče ter zaloga hrvaških in slovenskih in italijanskih buteljk, tja do Gravnerja in šampanjskega piva Deus. Krasen orehovec, biska, iz katere premočno kuka grappa. Greha vreden sorbet.

Pri Neviu bi zlahka pustili tudi več od (preračunano) okoli 17.000 SIT na osebo.

Ker se je ata Ilovar še dobro spomnil ključnega vtisa izpred desetih let, se je v Toklarijo odpravil s strahom v srcu in s polnim žepom deviz. Strah pred molžo, kakršno si v turistični sezoni radi privoščijo Dalmatinci in Istrijani, pa se je hitro umaknil navdušenju nad vrtom, ki obsega le pet miz pod osemdeset let starima libanonskima cedrama in katerega ne kazi preobilje arhitekture ali okraskov, a lahko sredi poletja prepriča z gosto senco in osvežilnim vetrcem, ki pihlja čezenj. Nič manj ni prepričljiv lastnik Toklarije Nevio Sirotić, ki zna pogovor začeti s pravimi vprašanji - koliko imate časa in ali česa ne jeste? - in tako vliti zaupanje, da se prepustiš njegovi strežbi in izboru.

Izbor pa je kar posrečen, osnovan na svežih sestavinah iz neposredne okolice in povečini črpa iz istrskega izročila. Prav, v izročilu bi težko našli lahkotni pogrinjek, s krasnim olivnim oljem prelito skuto, ohlajene ocvrte bučke, nič začesnano pečeno papriko in miceno hruško, še teže telečji carpaccio, ki bi ga bilo ceniti vsaj zaradi tega, ker je bil zelo zmerno okisan z domačim vinskim kisom in ker se je na njem znašla prava grana. Toklarija kaže svoje ambicije tudi z nobel porcelanom, ustreznimi kozarci in srebrnim beštekom, na z mero aranžiranih krožnikih se nikoli ne znajde več od v finih oštarijah zapovedane količine jedi, a vendarle njih večina diši karseda domače in bi bila za vzor vsem istrskim konobam.

Ilovarjev trio je tako mazal s prvovrstnim belim kruhom in godel zaradi koromačeve mineštre, v kateri ni manjkalo niti stročjega in zrnastega fižola, sladkega zelja in krompirja, do kosti pogrizel na golaž pripravljeno, mišičasto kokoš ter posesal s sirom in pršutom polnjene raviole in dobre volje bentil, da malokdo v domovini speče tako sočno in skorjičavo telečjo pečenko, kaj šele, da bi zraven ponudil v ponvi pečen kifeljčar in fritajo iz špinače ter divjih špargljev. S pitno malvazijo in karakternim rdečim iz kleti gospodarja podmazana dobra volja je trajala še vsevdilj deserta, z belimi češnjami polnjenega krompirjevega cmočka, in bisa, štirih stopnjujoče se sladkih žlic s slatkim iz jabolk, kutine, sliv in češenj ter polnega čokoladnega tartufa, katerega je uspelo podčrtal kozarec šampanjskega piva, potem, po predložitvi računa, pa so se omračila čela. Toklarija dejansko nudi vrhunsko istrsko košto, a že v primerjavi s slovenskimi in še bolj italijanskimi institucijami podobnega cenovnega ranga svojih cen ne zmore podkrepiti z redkostjo surovin ali ingenioznostjo receptur in le ugibati je, kako visoko bi segal račun, če bi se odločili omočiti jezik tudi s kako trofejno buteljko.

Nevio, ki je, ne da bi posebej nergali zaradi vsote, takoj vajeno prešel v defenzivo, pravi, da pri njemu pač jedo Avstrijci in da se težko prilagodi njihovi cenovni moči. Res? Me prav zanima, kaj bi na vse skupaj porekla Gingi in Franz iz Zur Hube (18, 2005), posebej če bi naletela na deset tisočakov ocenjeno pašto z belimi tartufi. Škoda. Skupaj s kmetijo Mlini in Žigantejem - še ena iz epicentra molže.