Zapuščanje Pakistana?

Po uboju Osame bin Ladna, čigar smrt so Američani oznanili 2. maja, se je že tako skrhan most zavezništva med ZDA in Pakistanom začel rušiti in kos za kosom padati v vodo. Vlada v Islamabadu je že konec istega meseca zahtevala odhod dela ameriških vojakov (šlo je v glavnem za inštruktorje pakistanskih sil) in niti prihod ameriške državne sekretarke Hillary Clinton v Pakistan ni spremenil te odločitve. Potem ko tudi junija ni bilo nobenih premikov v smeri izboljšanja odnosov med državama, so začeli padati nizki udarci. Poveljnik ameriške vojske, admiral Mike Mullen, je 8. julija obtožil pakistansko vlado, da je naročila umor novinarja Salema Šahzada. V Islamabadu so njegove obtožbe takoj ogorčeno zavrnili. A človek se tu znajde v precejšnji dilemi, ker ne ve, kateri strani bi manj verjel. Toda v vsakem primeru se zdi nekoliko neobičajno, da ameriška vojska, sama vpletena v številne poboje pakistanskih civilistov, opozarja na nenavadno smrt nekega novinarja. Dva dni kasneje so odnosi padli na najnižjo točko dotlej. Iz Washingtona so namreč sporočili, da Pakistanu do nadaljnjega ukinjajo 800 milijonov dolarjev vojaške pomoči (letna pomoč Amerike je do sedaj znašala okrog dve milijardi dolarjev).

Uradni razlogi za dramatično skrhanost odnosov so jasni. Pakistanci zamerijo Američanom, ker jih niso predhodno obvestili o načrtovani bojni akciji zoper bin Ladna, pri čemer tudi pravilno opozarjajo, da je bila s tem posegom kršena suverenost Pakistana. Njegov ponos pa ranjen, bi lahko dodali. Američani odgovarjajo, da Pakistancem ne morejo zaupati, saj bi lahko kdo iz vojske opozoril bin Ladna in ta bi spet izginil za naslednjih deset let. In čeprav drži tudi to, pa velja opozoriti na ameriško hinavščino ob vsem tem. Kdo je kriv, da ima tamkajšnja vojska stike z različnimi sloji tako imenovanih skrajnežev in teroristov? Američani. V času afganistanske vojne proti sovjetski okupaciji so ZDA financirale ter oboroževale mudžahedine z vsega sveta (takrat so jim rekli »borci za svobodo«), med katerimi je bil denimo tudi bin Laden. V Pakistanu jih je tamkajšnja vojaška obveščevalna služba ISI s pomočjo ameriške Cie urila in jih pošiljala na fronto v Afganistan. Takrat so se vzpostavile trdne in dolgotrajne vezi med temi fundamentalisti in elementi znotraj ISI. Washington se nima kaj pritoževati nad temi vezmi, če pa jih je pomagali splesti. Edini logičen zaključek je torej, da se ZDA v Pakistanu - kot tudi marsikje drugje po svetu - borijo proti duhovom iz lastne preteklosti, proti samim sebi.

Pri umiku ameriške vojaške pomoči gre tudi za discipliniranje Pakistana, ki vse glasneje opozarja na nesprejemljivost napadov ameriških brezpilotnih letal.

Okoliščine glede uboja bin Ladna pa niso edini razlog za skrhanost odnosov in posledični umik ameriške vojaške pomoči. Pri slednjem gre bržkone tudi za discipliniranje Pakistana, ki vse glasneje in vse pogosteje opozarja na nesprejemljivost napadov ameriških brezpilotnih letal, ki pobijajo ljudi na odročnih goratih območjih. Večina žrtev - na stotine, če že ne tisoče - so civilisti in Pakistan razume, da to neti terorizem na celotnem njegovem teritoriju, medtem ko je Američanom za to pač vseeno. Toda si bodo že premislili, če bo Pakistan uresničil grožnjo o umiku svojih vojakov z afganistanske meje in bo posledično padlo tudi več ameriških vojakov v Afganistanu.