Ubiti sla

Kako je mogoče, da Standard & Poor's, Moody's in Fitch, tri zasebne bonitetne agencije s sedežem v ZDA, odločajo, po kakšni ceni lahko dobijo države posojila, katera država bo bankrotirala, kakšna bo vrednost določene valute? Kako so lahko dobile takšno moč, zakaj in kako so jim jo politiki prepustili? Kako lahko politiki in evropski funkcionarji, ki so plačani za to, da zastopajo javni interes, znova dobijo nazaj besedo pri odločanju o usodi držav in valut? Ali jo sploh lahko dobijo nazaj? Če jo dobijo, jo bodo sploh sposobni izkoristiti? Ali jo sploh hočejo dobiti nazaj, glede na to, da svojih napak nikakor še niso pripravljeni priznati, ker jih zanimajo samo naslednje volitve? V tem pogledu evropski politiki in funkcionarji niso nič drugačni in boljši od zasebnikov, ki delujejo v lastnem interesu in jih obči interes ter družbena blaginja ne zanimata.

Dokler so bonitetne agencije slabo ocenjevale le boniteto manj razvitih držav, razvitim pa samoumevno dodeljevale najvišje ocene, evropskih politikov in funkcionarjev ni zanimalo, kakšne metode dela imajo in kako te ocene nastajajo. Za to so imeli zelo utemeljene razloge. Problematične države se namreč niso zadolžile čez noč, pa tudi Nemčija in Francija se ne bi mogli zadolžiti do sedanje mere, ki je bistveno višja od dopustne, če bi bonitetne agencije res strogo ocenjevale plačilno sposobnost držav. Preveliko zadolževanje držav in življenje na preveliki nogi, ki so ga evropski politiki in funkcionarji dopuščali več let, saj so za to celo prilagajali pravila, je zasebnim bonitetnim agencijam, bankam in finančnim skladom prinašalo velike dobičke, politikom pa volilne glasove.

Dokler so bonitetne agencije slabo ocenjevale le boniteto manj razvitih držav, evropskih politikov in funkcionarjev ni zanimalo, kakšne metode dela imajo.

Ker politiki in evropski funkcionarji zadolževanja držav niso omejili in nadzorovali, kot bi morali, so državne obveznice postale finančni produkt in predmet špekulacij. Države so jih lahko izdajale ne glede na to, ali so si, ob upoštevanju razmer v gospodarstvu, ki ustvarja novo vrednost, to lahko privoščile ali ne, oziroma ne glede na to, ali bi lahko tisto, kar so si sposodile, tudi vrnile. Zasebne bonitetne agencije in finančne ustanove so seveda molčale, dokler so na ta račun kovale mastne dobičke. Zdaj, ko grozi bankrot, so se oglasile.

Koliko bonitetnih agencij dejansko obstaja na svetu, ni znano, a 95 odstotkov trga obvladujejo ameriške agencije Standard & Poor's, Moody's in Fitch. Evropski politiki in funkcionarji zdaj zahtevajo evropsko bonitetno agencijo. Ameriškim očitajo pristranskost, saj so po njihovih besedah do ZDA veliko prizanesljivejše kot do evropskih držav, čeprav je ameriška država enako prezadolžena kot Grčija. Ob zahtevah po evropski agenciji se takoj postavi vprašanje, v čem bi bil sploh smisel take agencije, če bi evropskim politikom in funkcionarjem v svojem ogledalu kazala podobo, ki jo želijo videti. Bi jim služila le kot krinka za nadaljevanje dosedanje neodgovorne politike?

Ne glede na to, da so vse tri največje bonitetne agencije eden izmed krivcev za nastanek finančne in gospodarske krize, saj so soustvarjale gnile vrednostne papirje in jim do zloma banke Lehman Brothers dodeljevale najvišje ocene, bi odgovorni politiki in funkcionarji njihove odločitve za prezadolžene države z evrom vzeli kot priložnost za spremembe politike.