Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline

+ + + +

Vonj zdrobljenih rož

Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.

To je razgibana slika Amerike in njenega proletariata, slojev, ki se selijo, ker ne morejo plačevati najemnine, ljudi, za katere so drobne kraje in goljufije vsakdanjik, iz širne palete likov ob materi in hčeri še najbolj izstopa teta, ki je pobegnila s cirkusom in od svoje ljubezni zahtevala nemogoče, da pusti moža in otroke, zdaj pa zbira in prodaja odpadke in vkuhava sadje. Roman je spisan v enakomernih poglavjih, to je čas otroške potopljenosti v svet, še pred individuacijo, kar razgibajo epizode o odkrivanju masturbacije in krivdi, ki gre zraven, pa o zveličanju in verski vročici, ki zagrabi mlade punce, o zgodovini in praksi gospela in otroških vragolijah. Pripoved je kljub številnim nanizanim epizodam sklenjena, krstni list in stigmatizacija junakinjo dohitita čisto na koncu, kot možnost uvida in preseganja, pobega. Zgodba je surova, spisana neprizanesljivo, tudi etnološko zanimivo, to je podeželje v času, ko so se po njem že svaljkali prvi rokerji in Elvis in so beatniki harali po mestih; podeželje, kjer se razen iznajdbe poltovornjakov ni od secesijske vojne skoraj nič spremenilo in kjer je jenki še vedno psovka. Zajeban kraj za odraščanje, dobra kuliserija za serijo portretov posebnežev, ljudi, trših od tal, iz katerih so zrasli.