Plošča / Danger Mouse & Daniele Luppi: Rome

Ameriški superproducent Danger Mouse (Brian Burton) vse od leta 2004 niza uspešne in izjemno raznovrstne projekte. Najbolj znan je kot producent plošč skupin Gorillaz in Black Keys ter Beckovih izdelkov, še bolj pa kot polovica pop fenomena Gnarls Barkley. Te impresivne reference so ga nazadnje pripeljale celo do tega, da se prav zdaj ukvarja z albumom samega U2. In ravno ob tej skoraj tabloidni novici je izšla plošča, ki jo je Burton potihoma napovedoval že dolgo. Projekt je nastajal debelih pet let, torej veliko dlje, kot traja njegova svetovna slava, in sicer v navezi z italijanskim skladateljem Danielom Luppijem.

Stara znanca sta oba navdušenca nad glasbo iz italijanskih filmov iz šestdesetih in sedemdesetih let, s poudarkom na špageti vesternih. Tako sta se odločila posneti nekakšen hommage album ali, kot se to zadnje čase bolj trendovsko formulira, posnela sta glasbo za fiktiven film. Za film, ki ga ni. Projekta sta se lotila pričakovano picajzlasto. Statistika: snemali so z izključno analogno opremo, približno tako, kot je bila v rabi pred dobrimi štiridesetimi leti. Angažirala sta pevski zbor enega največjih mojstrov žanra Alessandra Alessandronija, prvič po desetletjih sta zbrala glasbenike, ki so sodelovali pri nastajanju glasbe za kultna Once Upon a Time in the West in The Good The Bad and The Ugly. Delali so na »avtentičnem« terenu, v studiih Forum v Rimu (eden od ustanoviteljev je Ennio Morricone). Šminkersko, celo preserantsko. Ampak hej, če dobiš takšno priložnost, jo seveda izkoristiš.

Kar pa sploh še ni vse. Za vokalista slabe polovice ploščka sta znovačila dve na prvi uč precej nenavadni izbiri, ki pa po popularnosti prekašata vse druge vpletene. Jack White in Norah Jones. Hm, ameriški pop ikoni na hommageu špageti vesternu? Izdelek z njunim sodelovanjem dobi povsem nove razsežnosti, ki se oddaljujejo od filmske glasbe h klasični albumovski formi. Presenetljivo pa je, da ne gre za marketinško brco v temo. Jack in Norah imata povsem različna sloga in načina interpretacije, a vseeno je učinek njunih glasov paradoksalno podoben, saj brišeta ali pa vsaj zameglita neposredne reference in poklone inštrumentacije. Predvsem pri Jonesovi pa pogrešamo košček duška, ki si ga je dala recimo pri sodelovanju z Mikom Pattonom.

Aranžmaji, orkestracija in zborovsko petje so premišljeni do zadnjega detajla, izvedba je kot iz učbenika. Inštrumentalni posnetki ne le da uspešno posnemajo žanr, delujejo tudi sveže. In feni glasbe starih italijanskih filmov Burtonu in Luppiju verjetno kar zamerijo, da sta na ploščo sploh tlačila dva glavna vokalista. Rome je hommage album, ki pa to v resnici ni - bolj kot ljubiteljem špageti vesternov bo všeč »neobremenjenim« poslušalcem. Je prebrisan izdelek, ki avtentično sledi vzorcem žanra, scene, v resnici subkulture in je hkrati več kot sprejemljiv za širše množice. Petični populizem.