Stari podrum, Momjan

Stari podrum

Most 52
Momjan, Hrvaška
Tel.: +385 (0)5 277 91 52
www.stari-podrum.ch
V Starem podrumu se lahko krepčate vsak dan, razen ob sredah, od 12.00 do 22.00.

Fino:

vmešana jajca s tartufi
fuži s tartufi
taljata

Ne tako fino:

boškarin v pečici
sladice

Zložno tempirana pogostitev ob sprejetju sporazuma o čezmejnem sodelovanju bo udeleženca stala dobrih 25 evrov (190 kun) na grlo.

Ker so temperature že ves teden pribite na črtice, ki sledijo tisti, ki označuje številko 30, si človek ne more kaj, da mu misli v segreti glavi ne bi odtavale proti Istri. In ker bi bilo polenjene poletne možgane nevarno preveč obremenjevati, se te istrske misli črpajo bolj iz starih, skorajda že zaprašenih spominskih možganskih vijug. Ondan tako kar ni in ni bilo konca debati o potniških sagah slovenskih družin, ki so se, natlačene v nabasane katrce, stoenke in golfe prve generacije, v desetdnevnih intervalih vozakale k sindikalnim prikolicam. Pri tem seveda nismo mogli mimo spominov okrepčilne narave na teh poteh - torej spominov na postanek ob robu ceste tam nekje med Črnim Kalom in Kubedom, med katerim so družinski člani požulili, kar je skrbna mati pripravila za na pot; po navadi je šlo za kruh s pohanimi zrezki ali kurami, trdo kuhana jajca in paradajz, vse skupaj pa se je poplaknilo s požirkom sparjenega deita ali stila iz steklenice. Ker se je vzorec ponavljal iz leta v leto, je to za marsikoga postala in ostala tradicionalna istrska hrana - no, seveda le v segretih poletnih glavah, da ne bo pomote. In ker so zdaj vendarle drugi časi, se je upravnemu odboru Konzuma zdelo, da so takšni istrski spomini pravšnja odskočna deska za vsaj eno resnejšo preverko aktualne čezmejne notranjeistrske prehranske ponudbe. Rečeno nam je bilo, da kani biti Stari podrum, tik ob šengenski meji, pravšnji za kaj takega, zato smo šli prav tja, v Momjan.

Družinski ženski ansambel mame Mire in dveh hčera, nas je - čeprav smo zavoljo rešilca, ki je naskočil zadek kamiona in povzročil še kar resen prometni zastoj, prišli skoraj uro po napovedanem času - prijazno sprejel s popečenimi kruhki, premazanimi s sladko smetano in potresenimi s fino ribanim poletnim črnim tartufom. Ob poliču osvežilne domače malvazije smo nato hitro zaključili meddržavna pogajanja in s plebiscitarno večino sklenili, da bo še najbolje, če suverenost nad želodci prepustimo starokletnim gospem. Pametno! Paradižnikova juha na pogled ni bila videti kaj prav posebnega, a je okus jasno aludiral na rabo frišnih pomidorjev, vanjo zakuhani vlivančki pa so dober prvi vtis samo še dopolnili. Malce nepričakovano so se nato pred nami znašla sončno rumena in sanjsko kremasto/sočno umešana jajca, potresena z zagotovo z nemačehovsko roko odmerjeno dozo svežega tartufa, ki so do konca večera in še čez v spominu ostala kot najboljša jed večera. Pa da ne bo zdaj kdo mislil, da nemastne in ravno prav popečene lisičke, potresene s tankimi rezinami mešanega kravje-ovčjega sira, niso bile dobre ali da, medtem ko smo zamaknjeno gledali v roke gospe Mire, ki je v skledo doma navaljanih fužev vmešavala novo veliko porcijo naribane gomoljike, nismo trzali z nosnicami in izločali enormnih količin sline - pa še kako smo jih! -, ampak tista jajca so bila res izjemna! Še mehka in na odprtem ognju ravno do prave mediumrarskosti zapečena taljata, prefrigano skrita v bunkerček iz rukole in ostružkov trdega sira, jih ni zmogla premagati, rezina rahlo zateglega in suhega v pečici pečenega avtohtonega istrskega boškarina z oldskul mokasto omako pa še toliko manj. Takisto bi v luči zastavljenega tradicionalističnega koncepta med sladicami raje videli vse kaj drugega kot preveč zaželatinjeno panna coto ter klasični in gozdno sadežni tiramisu, a resnici na ljubo je treba povedati, da je jasno, da se v Staro klet človek pač ne odpravi na cukr. Ampak na ona vmešana jajca s tartufi bom pa še kdaj šel, avtocestni zastoji in istrski ovinki gor ali dol. 5