23. 4. 2008 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Damir Avdić: Mrtvi su mrtvi
2008, Moonlee Records
Štiri leta po objavi prvenca »... od trnja i žaoka« (izdanega leta 2004 za založbo Slušaj najglasnije) se Damir Avdić iz Tuzle, znan tudi kot Dimplomatz oziroma Bosanski psiho, vrača z novim albumom Mrtvi su mrtvi, ki je izšel pri slovensko-hrvaški založbi Moonlee Records.
Slovensko občinstvo ga je v tem času dodobra spoznalo, predvsem skozi obilno koncertno dejavnost. Pri nas je postal verjetno bolj priljubljen kot doma, in to ne zgolj v strogem podtalju. Medtem je glasbeno sodeloval tudi s svojimi rojaki, s punkerji iz benda No Rules, z dub-reggaejaši iz skupine Defence in z raperjem Frankiejem.
Damir je začel solistično resno nastopati šele po izdaji prvenca (pred tem je nastopal v punk rock zasedbi Rupa u zidu in igral tudi v SCH-ju), na tej poti pa je vseskozi skladal nove pesmi, jih sproti vnašal v svoj koncertni repertoar in brusil pred občinstvom. Ustvarjalni proces je zato potekal kontinuirano in Damirjeve pesmi, starejše in novejše, so del iste zgodbe, del istega umetniškega in psihološkega procesa, ki se še zdaleč ni izpel, ter odsev istih povojnih družbenih razmer v Bosni in Hercegovini, ki še vedno trajajo.
Travmatična, grozeča in psihotična razpoloženja zato ostajajo prisotna tudi na novem albumu in so na trenutke celo prežeta z grotesknostjo in s sarkazmom, ki se kažeta kot edini ventil za izražanje nevzdržnega. Vendar kljub brezizhodnosti in temačnosti razmer in občutij, ki se kažejo na albumu, pri vsem skupaj ne gre za resignacijo ali pesimizem, temveč za pokončno, brezkompromisno, kritično, pronicljivo in jedko spoprijemanje z notranjimi demoni in zunanjo resničnostjo. Jeza, upor in mogoče predvsem iskrenost in nekonformizem so temelj, iz katerega se vije trpka in ostra poezija, zavita v preteče in hrumeče distorzirane zvoke električne kitare. Kot da se Damir in skupaj z njim vsi mi prebijamo skozi proces očiščenja, ki ne pride z eno pesmijo, enim koncertom ali enim albumom. Vendar pa v tem pogledu pomenljivo zazveni naslovna pesem in še bolj zaključni, zadnji verz albuma, ki nakazuje konec krvi, strahu, bolečine in kletev ter hkrati začetek nečesa novega.
Album Mrtvi su mrtvi se tudi drugače nekoliko razlikuje od prvenca. Razmerje med ljubezenskimi in družbenokritičnimi pesmimi se za malenkost obrne v prid slednjim. Hkrati je album bolj dinamičen, pesmi so razmeroma hitrejše in bolj energične. Navsezadnje pa se na njem čuti tudi Avdićeva obsežna koncertna kilometrina oziroma občutek živih koncertov, ki so bistvo njegovega umetniškega izražanja. Marsikje na albumu namreč zaznamo značilno diabolično teatraličnost in dramatičnost, ki sta neločljivi del njegovih izjemno ekspresivnih koncertov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.