Manipulator / Proti odtujitvi duha marksizma...
... se je leta 1972 boril tudi minister Rupel
Vanja Pirc
MLADINA, št. 16, 22. 4. 2008
Sedanji vladi naklonjeni intelektualci se svoje partijske preteklosti največkrat ne spominjajo prav na glas. To velja tudi za zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki se je včlanil v komunistično partijo že leta 1964, še preden je sploh maturiral. Res pa je, da so ga leta 1972 obtožili proameriških nazorov in izključili iz partije. Rupel se danes tistih časov spominja kot svinčenih. »Po letu 1945 so cerkve spreminjali v filmske ateljeje in koncertne odre; gradove v sirotišnice, umobolnice in hiralnice. V primerjavi z 'revolucionarno' preobrazbo 'reakcionarnih' ustanov je bila naša tranzicija iz socializma v demokracijo skoraj idilična,« je denimo leta 2006 zapisal v Delu.
A Rupel ni bil vedno tako nenaklonjen takratni ideologiji in režimu. Tudi potem, ko so ga izključili iz partije, ne. Na to kaže denimo njegov zapis ob Titovi smrti v Teleksu. Ali pa prispevek, s katerim se je 8. aprila 1972 v Delu odzval na članek jezikoslovca, filozofa in politika Borisa Majerja. Kot je takrat zapisal Rupel, je opazil, da sta se med slovenskimi kulturnimi delavci duh marksizma in sploh občutljivost za idejna vprašanja kar »nekako nerazumljivo in po nepotrebnem odtujila« in da se diskusija o marksizmu marsikje blokira, a to še ne pomeni, da bi kulturniki zanemarili teoretično kulturo in predvsem ideološka vprašanja jugoslovanskega političnega sistema in »seveda naše partije«. Še več, marksizem naj ne bi inspiriral le domačih avtorjev, temveč tudi tuje, saj naj bi Rupel, ki je takrat živel v ZDA, večkrat doživel laskave nagovore na račun popularnosti marksizma v Jugoslaviji: »Ti profesorji so tu v ZDA 'revolucionarna manjšina' in njihov marksizem je militantna kritika kapitalističnega reda. Priznati moram, da se mi zdi v teh razmerah marksistična debata in komunistični idejni boj več kot smiseln.« Časi so se medtem spremenili, in če so menda nekoč Američani svojo državo spravljali v red tudi s pomočjo Ruplove razlage marksizma, mora minister za zunanje zadeve zdaj poslušati očitke, da je danes ravno nasprotno.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vanja Pirc
MLADINA, št. 16, 22. 4. 2008
Sedanji vladi naklonjeni intelektualci se svoje partijske preteklosti največkrat ne spominjajo prav na glas. To velja tudi za zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki se je včlanil v komunistično partijo že leta 1964, še preden je sploh maturiral. Res pa je, da so ga leta 1972 obtožili proameriških nazorov in izključili iz partije. Rupel se danes tistih časov spominja kot svinčenih. »Po letu 1945 so cerkve spreminjali v filmske ateljeje in koncertne odre; gradove v sirotišnice, umobolnice in hiralnice. V primerjavi z 'revolucionarno' preobrazbo 'reakcionarnih' ustanov je bila naša tranzicija iz socializma v demokracijo skoraj idilična,« je denimo leta 2006 zapisal v Delu.
A Rupel ni bil vedno tako nenaklonjen takratni ideologiji in režimu. Tudi potem, ko so ga izključili iz partije, ne. Na to kaže denimo njegov zapis ob Titovi smrti v Teleksu. Ali pa prispevek, s katerim se je 8. aprila 1972 v Delu odzval na članek jezikoslovca, filozofa in politika Borisa Majerja. Kot je takrat zapisal Rupel, je opazil, da sta se med slovenskimi kulturnimi delavci duh marksizma in sploh občutljivost za idejna vprašanja kar »nekako nerazumljivo in po nepotrebnem odtujila« in da se diskusija o marksizmu marsikje blokira, a to še ne pomeni, da bi kulturniki zanemarili teoretično kulturo in predvsem ideološka vprašanja jugoslovanskega političnega sistema in »seveda naše partije«. Še več, marksizem naj ne bi inspiriral le domačih avtorjev, temveč tudi tuje, saj naj bi Rupel, ki je takrat živel v ZDA, večkrat doživel laskave nagovore na račun popularnosti marksizma v Jugoslaviji: »Ti profesorji so tu v ZDA 'revolucionarna manjšina' in njihov marksizem je militantna kritika kapitalističnega reda. Priznati moram, da se mi zdi v teh razmerah marksistična debata in komunistični idejni boj več kot smiseln.« Časi so se medtem spremenili, in če so menda nekoč Američani svojo državo spravljali v red tudi s pomočjo Ruplove razlage marksizma, mora minister za zunanje zadeve zdaj poslušati očitke, da je danes ravno nasprotno.