Film / Mladinin dvd: Prometna zmeda
Jacques Tati Jacques Tati, Tony Knepper, Maria Kimberly
Marcel Štefančič, Jr.
MLADINA, št. 17, 16. 5. 2008
Jacques Tati, genialni francoski komik, dolgin s prekratkimi hlačami, je bil nekaj med baletnikom, akrobatom, burlesknim satirikom, pantomimikom in tihožitjem. Moderni svet je prelevil v gag - in gospod Hulot, njegov stalni lik, je bil v večni vojni s tem svetom. Gospod Hulot za vojno ne potrebuje ljudi, ampak zadošča že kak povsem banalen, vsakdanji predmet. Vprašanje »biti ali ne biti« vedno mutira v vprašanje: gospod Hulot ali predmet? Tati je bil zadnji nemi komik - in gospod Hulot je vse udarce modernega, tehnološkega sveta sprejemal brez besed, kot kak budistični menih na spidu, ki ne zaupa niti realnosti niti nujnosti niti vzročnosti. Tati, nekdanji zagrizeni športnik (tenis, boks, rugby) in burleskni pantomimik ter impersonator, ki se je preživljal po zabaviščih (parodiral je velike športnike tistega časa), je kariero filmskega igralca, scenarista in režiserja začel na začetku tridesetih, dokler ni leta 1947 med snemanjem kratkega filma Poštarska šola zamenjal obolelega režiserja Renéja Clémenta in potem po hudih porodnih mukah posnel Praznični dan, komercialni in kritiški triumf. Ni se več oziral nazaj: vedel je, kaj hoče, vmešavanja v svoje projekte ni trpel, po Gospodu Hulotu na počitnicah (1953), novem triumfu, ga je zasnubil tudi Hollywood, leta 1958 mu je Moj stric vrgel tujejezičnega Oskarja, potem pa je posnel le še dve komediji, Playtime (1967) in kakopak Prometno zmedo (1971), v kateri igra dizajnerja neke pariške avtomobilske tovarne, gospoda Hulota kakopak, ki mora svoj novi model, luksuzno vozilo za kampiranje, prepeljati na razstavo v Amsterdam. No, in zdaj si predstavljajte, da na vse to pogledate skozi oči predmetov, ki ga obkrožajo!
Marcel Štefančič, Jr.
MLADINA, št. 17, 16. 5. 2008
Jacques Tati, genialni francoski komik, dolgin s prekratkimi hlačami, je bil nekaj med baletnikom, akrobatom, burlesknim satirikom, pantomimikom in tihožitjem. Moderni svet je prelevil v gag - in gospod Hulot, njegov stalni lik, je bil v večni vojni s tem svetom. Gospod Hulot za vojno ne potrebuje ljudi, ampak zadošča že kak povsem banalen, vsakdanji predmet. Vprašanje »biti ali ne biti« vedno mutira v vprašanje: gospod Hulot ali predmet? Tati je bil zadnji nemi komik - in gospod Hulot je vse udarce modernega, tehnološkega sveta sprejemal brez besed, kot kak budistični menih na spidu, ki ne zaupa niti realnosti niti nujnosti niti vzročnosti. Tati, nekdanji zagrizeni športnik (tenis, boks, rugby) in burleskni pantomimik ter impersonator, ki se je preživljal po zabaviščih (parodiral je velike športnike tistega časa), je kariero filmskega igralca, scenarista in režiserja začel na začetku tridesetih, dokler ni leta 1947 med snemanjem kratkega filma Poštarska šola zamenjal obolelega režiserja Renéja Clémenta in potem po hudih porodnih mukah posnel Praznični dan, komercialni in kritiški triumf. Ni se več oziral nazaj: vedel je, kaj hoče, vmešavanja v svoje projekte ni trpel, po Gospodu Hulotu na počitnicah (1953), novem triumfu, ga je zasnubil tudi Hollywood, leta 1958 mu je Moj stric vrgel tujejezičnega Oskarja, potem pa je posnel le še dve komediji, Playtime (1967) in kakopak Prometno zmedo (1971), v kateri igra dizajnerja neke pariške avtomobilske tovarne, gospoda Hulota kakopak, ki mora svoj novi model, luksuzno vozilo za kampiranje, prepeljati na razstavo v Amsterdam. No, in zdaj si predstavljajte, da na vse to pogledate skozi oči predmetov, ki ga obkrožajo!