Borut Mekina

13. 5. 2008  |  Mladina 17

Pahorjeva alternativa

Prvi osnutki alternativnega vladnega programa SD po zgledu keltskega čudeža in skandinavskega modela

Mitja Gaspari, podpredsednik vlade, in Borut Pahor, alternativni predsednik vlade

Mitja Gaspari, podpredsednik vlade, in Borut Pahor, alternativni predsednik vlade
© Borut Krajnc

Seveda gre šele za prve zamisli. Program, ki od začetka leta v 18 delovnih skupinah nastaja v stranki, še ni javno objavljen in dokončen, čeprav je stranka temeljne zamisli gospodarskega in finančnega jedra prejšnji teden že predstavila na eni od prvih okroglih miz, kjer je poleg Boruta Pahorja sodeloval še Mitja Gaspari, ki naj bi v morebitni vladi prevzel funkcijo podpredsednika in ki pri nastajanju alternativnega vladnega programa koordinira gospodarske in finančne vsebine. Tam so bili tudi Tone Rop, ki vodi programsko-redakcijsko skupino, France Križanič z Ekonomskega inštituta, ekonomist Maks Tajnikar, ki vodi gospodarsko skupino, Borut Jamnik, nekdanji vodja Kada, Tamara Lah z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je odgovorna za znanstvenoraziskovalne vsebine alternativnega programa, gospodarstvenik Andro Ocvirk ter menedžer leta Tadej Tufek, predsednik uprave Adrie Airways, ki je bil, mimogrede, med letoma 2002 in 2005, torej tudi v času sporne prodaje državnih deležev v Mercatorju, namestnik direktorja Kada. Poleg omenjenih se med avtorji ali koordinatorji pojavljajo še Bojan Bugarič (javna uprava), Lojze Ude (pravosodje), Igor Lukšič (šolstvo), Julijana Bizjak - Mlakar (zdravstvo), Patrik Vlačič (promet in energetika), Aleksander Bassin (kultura) in Milan M. Cvikl (finance).
V SD začenjajo alternativni vladni program z znanim geslom, da se mora politika umakniti iz gospodarstva. Konkretneje, predlagajo ukinitev paradržavne kapitalske družbe (Kad), morda tudi odškodninske družbe (Sod), ki imata državne deleže in s tem vpliv v več kot sto podjetjih. Načrt je tak: Kad (in Sod) bi reorganizirali na dva dela. Tisti del Kada, kjer so že oblikovani pokojninski skladi za beneficirano dobo, v katerem so javni uslužbenci, bi spremenili v klasično pokojninsko zavarovalnico, ki bi delovala po tržnih načelih in bi se »mutualizirala« oziroma privatizirala. Vložke Kada in Soda, torej delnice v podjetjih, bi skušali spremeniti v prednostne delnice, to pomeni, da bi se s tem odrekli neposrednemu vplivu na upravljanje družb, torej na sestavo nadzornih svetov in na izvolitev uprav. Država bi podjetjem to možnost ponudila pod pogojem, da zagotovijo dolgoročno donosnost, ki je enaka donosnosti državnih papirjev. Te delnice bi nato prenesli na ZPIZ, tega pa bi upravljali socialni partnerji in upokojenci. Če se podjetja ne bi odločila za konverzijo navadnih državnih delnic v prednostne, bi to lahko bil znak, da gre za slabo naložbo. Tedaj bi se država lahko odločila tudi za odprodajo premoženja.
To je prva konkretna zamisel. Druge so resda še v povojih. V reformnih krogih razmišljajo o načinu, kako bi davčno razbremenili nižji in srednji sloj in hkrati, denimo z nepremičninskim davkom, obremenili bogatejše. Ena izmed konkretnejših zamisli zadeva zdravstveni sistem. Analize, ki so jih že pred časom opravili na Ekonomskem inštitutu pri Pravni fakulteti, kažejo, da bi morala država zvišati prispevno stopnjo, ki jo zaposleni sedaj plačujejo za zdravstvo. Vzrok za to je seveda starajoča se družba. V SD razmišljajo, da bi težavo rešili tako, da bi dobičke, ki jih ima Kad iz svojih naložb, preusmerili v dopolnilno zdravstveno zavarovanje upokojencev, s čimer bi pritiske na zvišanje prispevne stopnje za zdravstvo zmanjšali.
Precej konkretna je že tudi zamisel, kako »depolitizirati« državno upravo. Rešitev gre v smeri spremembe sestave uradniškega sveta, ki skrbi za izbiro uradnikov, in sicer tako, da bi vladni predstavniki v njem izgubili večino. Vlogo nekaterih nadzornih institucij, ki se ukvarjajo s kapitalskim, zavarovalniškim in bančnim trgom, bi združili v agenciji, ki bi delovala v sklopu centralne banke. Potem je tukaj še znana zamisel, kako zagotoviti proticiklično trošenje države - s tem, da bi zakonsko omejili proračunsko porabo. Nekatere od omenjenih zamisli sicer vzporedno s SD gojijo tudi v drugih opozicijskih strankah. V LDS so, denimo, v zakonsko proceduro vložili predlog za ustanovitev t. i. sovereign sklada za upravljanje premoženja od prodaje državnih deležev podjetij, v interni strankini razpravi, je sporočila Katarina Kresal, predsednica LDS, pa proučujejo - tako kot v SD - tudi možnost razveze pravice do pokojnine od zaposlitve, s čimer bi upokojenim olajšali možnosti za delo ali novo zaposlitev.
Očitno je, da alternativni program SD izhaja iz napake Janševega vladnega strateškega sveta, ki je s svojimi prvimi revolucionarnimi idejami prestrašil večino in vzpostavil nezaupanje, ki se ni nikoli zmanjšalo. Kot pravi Maks Tajnikar, bi morale spremembe ljudi spodbuditi ali pritegniti, ne pa prestrašiti. Zato Bojan Bugarič v svojem prispevku k alternativnemu programu govori o reformi vodenja države, razmišlja o umiku kulture strahu, pri vseh drugih temah socialdemokratskega programa pa se kot mantra pojavlja beseda »depolitizacija« ali umik politike iz različnih sfer.
V SD pri alternativnem vladnem programu izhajajo iz presoje razmer, v kateri ugotavljajo, da v Sloveniji po uspešni tranziciji in gospodarskem razvoju blaginje, ki jo je prinesla zgodba o uspehu, niso deležni vsi. Nazadnje imajo mnogi manj varna delovna mesta, in čeprav se lahko pohvalijo z življenjem v demokraciji, se njihov socialni položaj ni izboljšal. Borut Pahor: »V zadnjem času opažamo v Sloveniji poleg drugega tudi refleks upočasnjene gospodarske rasti, učinek, ki se pojavlja tudi v svetovnem gospodarstvu. Ne vemo še, kolikšna bo globalna recesija, a po vsej verjetnosti bodo v naslednjih štirih letih makroekonomske razmere za doseganje ciljev težje, kot so danes. Za doseganje teh ciljev v težjih razmerah potrebujemo trden družbeni dogovor, ne samo dogovor med socialnimi partnerji, med sindikati, delodajalci, vlado, dogovor bi bil širši, medgeneracijski, politični, socialni konsenz ...« Tako razlaga predsednik stranke. V SD skušajo najti odgovor na vprašanje, kako bi bilo mogoče v zahtevnejših okoliščinah izvajati razvojno politiko, ne da bi se v času morebitne recesije zatekali k stabilizacijski politiki. Lukšič, podpredsednik SD, si želi, da bi si ob tem postavili čim dolgoročnejše in čim višje cilje. »Sedaj se pogovarjamo o majhnih ciljih, drobtinicah. Iz tega moramo ven, če hočemo izkoristiti potenciale. To mora biti velika zgodba z velikimi cilji. Za majhne cilje se najboljši ne bodo angažirali.« Zato konsenz, zato družba soglasja, zato se, kot pravi Pahor, v SD spogledujejo z »irskim konsenzualnim modelom, ki je bil uvertura v keltski čudež«.
Toda »keltski čudež« je bil na Irskem speljan večinoma pod oblastjo konservativne, republikanske stranke. Zametki socialdemokratskega alternativnega vladnega programa pa imajo nekatere liberalne prvine. Maks Tajnikar priznava, da se SD spreminja. Po njegovem mnenju se cilji SD z željo po gospodarskem preboju gibljejo stran od politike ohranjanja delovnih mest, s čimer se Tajnikar sicer strinja. »Pokazalo se je, da usmeritev v ohranjanje delovnih mest ne obrodi sadov in ob sedanji visoki zaposlenosti tudi ni več primerna. Ne more biti več cilj, da ohranjamo nizke plače. Če je ta vlada gospodarsko rast poganjala z investicijami v infrastrukturo, mora prihodnja vlada gospodarsko rast spodbujati z investicijami v znanost, tehnologijo in izobraževanje.« To je po svoje res program, ki je podoben programom prejšnjih vlad pod vodstvom LDS.
Jasno je, da lahko alternativni vladni program pade na plodna tla, saj je nezadovoljstvo velike večine ljudi s sedanjo politiko rekordno. Po javnomnenjski raziskavi o zadovoljstvu z življenjem, ki jo je Ninamedia prejšnji teden opravila za Mladino, je, denimo, kar 63,3 odstotka ljudi življenje v letu 2007 označilo za »slabše« kot pred letom dni, le 12 odstotkov vprašanih pa je leta 2007 občutilo napredek. Iz raziskav javnega mnenja, ki so jih opravili v Centru za raziskave javnega mnenja na FDV, je tudi znano, da je vladajoča koalicija podporo izgubila, ko so ji tako imenovani »tranzicijski poraženci«, predvsem socialno šibki in mladi, obrnili hrbet. SD in druge opozicijske stranke torej ne bodo imele težav pri pridobivanju nezadovoljnih na svojo stran. Vprašanje pa je, ali bodo lahko odgovorile na njihove zahteve. Ali naj socialnim demokratom zaupajo zgolj zato, ker zaradi svojega imidža uživajo večje zaupanje po republikanskih poskusih vladajoče koalicije?
Borut Pahor ima vzornika, laburista, ki mu je ime Tony Blair. Eden od krogov, ki so v preteklih dveh deset-letjih vplivali na vzpon laburistične stranke v Veliki Britaniji, je bil tudi krog intelektualcev okrog nekdanje marksistične revije Marxism Today, katere urednik je bil Martin Jacques. Leta 1998 so objavili še eno, precej uspešno številko z velikim naslovom Blair se moti, s katero so ugledni angleški levičarji Blairu odtegnili podporo. Jacquesovo razmišljanje o fenomenu Blair ni nezanimivo niti ob morebitnem Pahorjevem vzponu. »Bistveno se mi zdi,« je pred časom dejal Jacques, »da so laburisti postali še veliko hujši od Thatcherjeve. Ne le da se je njihova povezava s socialnimi vprašanji pretrgala. Ker so jim ljudje zaupali veliko bolj kot Thatcherjevi, si je Blair pri privatizaciji javnih storitev privoščil veliko več.« V Veliki Britaniji je nova levica sprejela globalizacijo, deregulacijo in privatizacijo. Novi levičarji so začeli verjeti v etičnost trga, ki naj bi bil veliko učinkovitejši od javnega upravljanja. Pred Blairom so sicer konservativci in thatcheristi privatizirali sfero javnih storitev. »Vendar je odločilna poteza uspela Blairu, saj so mu ljudje zaupali,« pravi Jacques.
Aktualne zamisli, ki prihajajo iz SD, resda veliko bolj poudarjajo socialno državo, kot so jo različne reformne skupine, ki so delovale pod taktirko vladajoče koalicije. Kakšna pa bo končna različica socialdemokratskega alternativnega vladnega programa, bo znano maja, ko naj bi ta program objavili.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.