Film / Pozabi Saro

zadržan

Vzhodno od raja.

Judd Apatow je zadnja leta režiral ali pa produciral serijo romantičnih komedij, ki so junaka, recimo 40-letnega devičnika, podvrgle dolgim, mučnim, grotesknim, sarkastičnim poniževanjem. Ko ste gledali njegove romantične komedije, ste lažje razumeli, kako se počutijo »junaki«, ki se mučijo v šovu Jerryja Springerja ali pa v kakem drugem resničnostnem formatu, recimo v Iraku. Romantika je vedno po malem tortura, toda pod taktirko Judda Apatowa se je prelevila v jet-set mučilnico. Poglejte le Petra (Jason Segel), TV komponista, junaka romantične komedije Pozabi Saro, ki ni izgubil le navdiha in kompasa, ampak tudi bejbo. In to kakšno bejbo! The bejbo! Linda Cardellini (Kristen Bell), zvezdnica TV serije »Crime Scene - Scene of the Crime« (ne sprašujte), v kateri igra forenzično Saro Marshall, ga je namreč brcnila, tako da se zdaj ne more in ne more pobrati. Tip je gol in bos. Popolna ruševina. Videti je tako, kot da se je ravnokar vrnil iz Iraka, jasno, opasan s posttravmatičnim stresom, ki ga zdaj zvija in krotoviči, še toliko bolj, ker si Sare ne more izbiti iz glave. A po drugi strani, le kako bi si jo lahko - Linda, alias Sara, je taka zvezda, da je povsod. Kamor gre, trči ob njo. Ob njene fotke, ob njene posterje, ob njene izjave, ob njen imidž, ob njeno famo. Linda meče senco, ki ga ponižuje. Kar je zanjo dobro, je zanj slabo. Z vsakim pogledom nanjo ga je manj, kar mu samozavest butne tako globoko na jug, da odpotuje na Havaje, ki naj bi ga prebudili, toda ko pride tja, lahko le v grozi ugotovi, da je v istem hotelu, med množico ekscentrikov, ki vsaj na nas delujejo terapevtsko, tudi Linda, in to s svojim novim frajerjem, frontmenom slavnega brit-benda »Infant Sorrow«. Peter bi moral svoje potovanje očitno podaljšati - prek Havajev v Irak, pa še tam bi verjetno nabasal na Lindo, magari na nočni omarici, v denarnici ali pa na tatuju kakega vojaka, če ne že kar v živo, recimo v vlogi zvezde, ki je prišla, da bi vojakom dvignila bojno moralo. In Peter je kolateralna škoda iraške vojne, ali bolje rečeno - irakizirane Amerike, v kateri punce od fantov pričakujejo, da bodo junaki, ne pa mevže, kakršna je panični, tesnobni, preobčutljivi Peter, odvisen od svojega patosa, od svojega samopomilovanja, od svoje nemoči in od svoje odvisnosti. In ko nam pokaže tiča, kar je vrhunec te romantične komedije, je to le signal, da je dosegel Abu Grajb svojega življenja. Romantične komedije poniževanja so žanr, ki - podobno kot novi val grizlijevskih, mesarskih, sadističnih šokerjev - potuje z iraško vojno, ne da bi jo omenil.