Nacionalpopulizem / En burkež odveč

Minula dva ali tri tedne se je na Hrvaškem zvrstilo nekaj dogodkov, ob katerih se je izkazalo, da v družbi potekajo procesi, ki jih oblast ni pričakovala in so jo tako rekoč v celoti presenetili. Na cesto so šli učenci tretjega letnika gimnazije, dekleta in fantje, ki so komaj dopolnili 17 let, a so ministru in šolskim oblastem odločno sporočili: NE državni maturi, ker je slabo pripravljena. Pozornost javnosti sta pritegnila predvsem transparenta »Nihče nas ni nič vprašal« in »Nismo poskusni zajčki«. Ta akcija mladih, pripravljena z uporabo sodobne tehnologije, je vlado popolnoma zmedla, saj je morala večina ministrov spraševati svoje mlajše sodelavce, kaj vendar je to »fejsbuk«. Mulci in mule so v enem popoldnevu prisilili ministra za izobraževanje Dragana Primorca, ki načrtuje pomembno politično kariero, da je odstopil in nagnal svoje pomočnike, ki so zgodaj zjutraj žalili mladino, da so se ji popoldne opravičili. Poleg tega so na ulice prvič po Tuđmanovi smrti množično prišli delavci v organizaciji sindikatov in sporočili oblasti, da imajo dovolj ponižujočega odnosa do delavcev in da zahtevajo človeka vredno življenje. Da njihov glas ni bil glas vpijočega v puščavi, je v torek potrdil premier Ivo Sanader, ko je na nekem zborovanju napadel delodajalce, češ da se vozijo z najnovejšimi jahtami, medtem ko delavcem trda prede. Izjava, kakršne se ne bi sramoval niti kak radikalen levičar ali anarhist, je prišla iz ust konservativnega politika, katerega neskromno imetje je pred časom njegov nekdanji tiskovni predstavnik zagovarjal kot nekaj čisto naravnega.
Če k vsemu temu prištejemo še nenehno rast cen goriva, vse glasnejše napovedi o morebitni devalvaciji kune, zaradi katere bi se na beraški palici znašli številni Hrvatje z najetimi stanovanjskimi posojili, vse dražji kruh, rastoči bes Zagrebčanov ob škandalih župana Milana Bandića, ki resno spravljajo ob živce že tako rekoč vse, finančne škandale v Dubrovniku in Splitu, glave, razbite med spopadom navijaških skupin Osijeka in Crvene zvezde v Podonavju ..., je popolnoma jasno, da sta Joško Joras in protest na mostičku v bližini njegove hiše v Istri minila tako rekoč neopazno. O njem so poročali vsi mediji, odziv javnosti pa najbolje povzemajo besede neke njegove sosede: »Kdo ve, na čem je gospod Joras!«
Na blago reakcijo hrvaške javnosti v celoti so vplivali tudi pomirjujoča izjava slovenskega premiera Janše in enako miren Sanaderjev odziv ter glas Marjana Podobnika, ki se je pritoževal nad slovensko policijo, češ da je zadrževala protestnike. Od pisma, ki ga je pred tremi leti nekdanja ministrica za zunanje zadeve Kolinda Grabar Kitarović poslala slovenskemu kolegu Dimitriju Ruplu in v njem sporočila, da je za Hrvaško sprejemljivo zgolj reševanje vprašanja meje na mednarodnem sodišču, ter od lanske blejske potrditve, da bo o celotni meji odločala tretja stran, tostran Sotle to preprosto ni več tema. Poleg tega so iz sabora odšli nekateri najglasnejši protislovenski razgrajači, umetnega problema ZERP-a ni več, dobili smo povabilo za vstop v Nato, obnovila pa naj bi se tudi že kako leto zamrznjena pogajanja z EU. V takšnih razmerah Joras preprosto ne more zbuditi večjega zanimanja hrvaške javnosti. Za nameček je Zagreb obiskal George W. Bush in po njem resnično ne potrebujemo nobenega burkeža več.