Provokator / TV prodaja: Prostovoljni in neprostovoljni ujetniki

Resničnostni šovi se zdijo kot jama brez dna, iz katere lahko stalno črpamo nove patološke razsežnosti človeške psihe. Vsake toliko časa pa se zdi, da se resničnostni šov zgodi tudi zunaj strogo nadzorovane hiše Big Brotherja. Tako je v nedeljo zvečer informativna oddaja 24 ur za nekaj minut postala spovednica iz hiše Velikega brata. Pobegli zapornik z Doba Janko Petrovič je nekaj ur po vdaji v živo na Pop TV opravil spoved. Kako je pobegnil, kako se je srečal s svojo družino in kako se je nato vdal policiji. A glej ga, zlomka, ko je bil na svobodi, si je želel nazaj na Dob. Kakopak, saj ga Veliki brat opazuje tudi zunaj zapora, čakanje na policijo pa vse prej kot spominja na svobodo. In ko je prišel nazaj v zapor, si je seveda želel nazaj ven. “Nikoli ti ni prav,” je bila njegova ugotovitev. Voditeljica Petra Kerčmar je v pogovoru sočustvovala z zapornikom, češ, kako mu je bilo verjetno grozno na prostosti, v naslednjem trenutku pa je že spraševala goste, zakaj nekomu, ki je sestrinemu fantu odrezal glavo, pustijo uporabo ostrih predmetov v kuhinji.
In kmalu je postalo varovanje zapornikov osrednja tema, gostje v TV Klubu pa so razglabljali o tem, kako si ga pazniki včasih “vzamejo na izi” in jim kdo pobegne ali pa kako paznica v ženskem zaporu ob morebitnem ekscesu ne more ukrepati, ker bi kmalu “postala pokojna”. In seveda se javnost čudi, kako ob vseh tehnikah nadzora, ki jih lahko vidimo na delu praktično vsak dan, v živo prek tv-ekranov, državne ustanove ne znajo preprečiti pobegov. Še več, ujetništvo je postalo nekaj, čemur se ljudje očitno enostavno prepustijo. Kot je to na primer uspelo isti televizijski hiši, ki ji je z obljubo denarne nagrade pod ključ uspelo prostovoljno privabiti celo kopico mladih. Big brother in 24 ur sta v nedeljo postala ista oddaja. Nekdo, ki je pod stalnim nadzorom, se je odprl gledalcem in izlil dušo, zraven pa izpadel kot morilec mehkega srca. Kar je najbolj zbodlo v oči, je bila njegova podobnost s prebivalcem hiše: res je, tak je kot oni.
Nadzor je postal nekaj tako vsakdanjega, da nas povsem fascinira, ko nekomu uspe pobegniti. A bolj kot pobeg sam nas fascinira človekova volja do pobega. To so minuli teden lepo pokazali tudi prebivalci hiše Velikega brata, ki so nejevoljni sprejeli odločitev njihovega najbolj popularnega sostanovalca Sebastijana, da prostovoljno odide iz ujetništva in se vrne domov. In baje mu ni žal.