DVD / Zlobni mrtveci 2 + Hudičev otrok
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 25, 20. 6. 2008
Sam Raimi, ki danes bolj slovi po Spider-Manu, je kariero začel z lucidnim, energičnim šokerjem Zlobni mrtveci, ki mu je nekaj let kasneje dosnel tudi nič manj kultno nadaljevanje, v katerem se v samotno, ruralno, še vedno obsedeno kočo vrne legendarni Ash (Bruce Campbell), prvi Rambo grozljivk, ki ugotovi to, kar običajno ugotovijo junaki grozljivk: da v samotnih hišah preteklost nikoli ne umre in da duhovi mrtvih - oh, in njihovi okostnjaki - vedno preživijo, le da so tokrat še posebej zlobni, sarkastični, morasti, nadrealistični, groteskni, demonični in pogoltni. Na Knjigo mrtvih se lepijo tako kot kri na motorko. Rečem lahko le: naleteli so na pravega! Manični Ash ima namreč za njih nekaj, kar težko pogoltnejo. Grozljivke vedno opozarjajo in pikantno dokazujejo, da je družina obsedena, motena, bolna - in da jo je treba očistiti, sanirati, rehabilitirati. In ker je obsedena in motena družina, je obseden in moten tudi dom. Toda selitev ne pomaga. V Hudičevem otroku, po malem anticipaciji Kroga in Poltergeista, se komponist (George C. Scott) po smrti žene in hčerke, ki sta bili žrtvi prometne nesreče, preseli v Seattle, v zelo atmosfersko, zelo osamljeno in zelo ukleto hišo, kjer pa ga začne nadlegovati duh pohabljenega otroka, ki ga je oče pred mnogimi leti utopil. Klavir, ki začne sam igrati, prikazni pod vodo, mistična deklica, ki ni deklica, retro okultizem, stilizirana groza in spiritizem, ki stvari postavi na glavo - bu! Problem je kot vedno v moški paniki - v paniki, ki moškega spremeni v pošast. Saj veste, tako kot v Kubrickovem Šajnanju, posnetem po romanu Stephena Kinga.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 25, 20. 6. 2008
Sam Raimi, ki danes bolj slovi po Spider-Manu, je kariero začel z lucidnim, energičnim šokerjem Zlobni mrtveci, ki mu je nekaj let kasneje dosnel tudi nič manj kultno nadaljevanje, v katerem se v samotno, ruralno, še vedno obsedeno kočo vrne legendarni Ash (Bruce Campbell), prvi Rambo grozljivk, ki ugotovi to, kar običajno ugotovijo junaki grozljivk: da v samotnih hišah preteklost nikoli ne umre in da duhovi mrtvih - oh, in njihovi okostnjaki - vedno preživijo, le da so tokrat še posebej zlobni, sarkastični, morasti, nadrealistični, groteskni, demonični in pogoltni. Na Knjigo mrtvih se lepijo tako kot kri na motorko. Rečem lahko le: naleteli so na pravega! Manični Ash ima namreč za njih nekaj, kar težko pogoltnejo. Grozljivke vedno opozarjajo in pikantno dokazujejo, da je družina obsedena, motena, bolna - in da jo je treba očistiti, sanirati, rehabilitirati. In ker je obsedena in motena družina, je obseden in moten tudi dom. Toda selitev ne pomaga. V Hudičevem otroku, po malem anticipaciji Kroga in Poltergeista, se komponist (George C. Scott) po smrti žene in hčerke, ki sta bili žrtvi prometne nesreče, preseli v Seattle, v zelo atmosfersko, zelo osamljeno in zelo ukleto hišo, kjer pa ga začne nadlegovati duh pohabljenega otroka, ki ga je oče pred mnogimi leti utopil. Klavir, ki začne sam igrati, prikazni pod vodo, mistična deklica, ki ni deklica, retro okultizem, stilizirana groza in spiritizem, ki stvari postavi na glavo - bu! Problem je kot vedno v moški paniki - v paniki, ki moškega spremeni v pošast. Saj veste, tako kot v Kubrickovem Šajnanju, posnetem po romanu Stephena Kinga.