Knjige / Marjane Satrapi: Perzepolis

+ + +

»Da bi me prebudili, so mi kupili knjige. Vedela sem vse o palestinskih otrocih, o Fidelu Castru, o malih Vietnamcih, ki so jih pobili Američani, o revolucionarjih moje dežele, a moja najljubša knjiga je bil strip z naslovom 'Dialektični materializem'. Tam si videl Marxa in Descartesa,« piše mala Marži, ki je kot komaj desetletno dekletce v Iranu okoli leta 1979, v navidez liberalni diktaturi šaha Pahlavija, sanjala o tem, da bo nekoč postala prerokinja in obenem božja pravica, ljubezen in jeza. Z eno besedo, revolucionarka. Toda z revolucijo je tako kot z Descartesom, ki trdi, da je materialni svet samo odsev naše domišljije, potem pa mu Marx zabriše kamen v glavo in gospod Descartes vidi povsem konkretne zvezde: revolucija je pač najlepša, ko jo gledaš od daleč. Če je preblizu, te slej ko prej požre. In Iran male Marži nato požrejo čisto pravi varuhi revolucije, ki jih žene gorečnost nikoli omenjenega verskega fanatika Homeinija, čigar sistem je bivšim čistilcem oken, če so bili le dovolj verni, omogočil direktorska mesta, med drugim tudi na ministrstvu za zdravje. Drži, razlogov, da bogu med nočnim obiskom zabrusiš: »Ti, zapri gobec! Zgini iz mojega življenja!!! Nikoli več te nočem videti!« je več kot dovolj, še posebej, če si moraš cele dneve zakrivati obraz in celo v šoli nositi neke trapaste rute, Abbo, Bee Žees, Yazoo, Estivija Vonderja in Džikaela Meksona pa poslušati na piratskih kasetah, ki so na prodaj na črnem trgu pri lokalnih dilerjih. Za popolno revolucionarno idilo so tu še bombe iraškega agresorja, ki ruši starodavna iranska mesta in pobija srčne iranske mladeniče. »Tudi sama sem hotela misliti le na življenje. A to ni bilo vedno preprosto: v šoli smo se morale dvakrat dnevno postaviti v vrste in objokovati žrtve vojne. Vodstvo šole je predvajalo žalostno glasbo, me pa smo se udarjale po prsih.« Tako je to, ko revolucija povzdigne glas.