film / Hancock

Vsi poznate zgodbo o bivšem alkoholiku, ki se je po randiju z Jezusom Kristusom prelevil v odrešitelja sveta - ob vsesplošnem posmehu, se razume. Nič, zgodba o Bushu je tako velika, tako epska in tako ikonična, da zahteva nove in nove dekonstrukcije. Tokrat, v Hancocku, ga preoblečejo v Willa Smitha, kot da bi hoteli komentirati novo ameriško ravnovesje političnih sil in dodati spin kandidaturi Baracka Obame. Will Smith je Hancock - superjunak. Tako kot Superman, Spider-Man ali pa Iron Man. Toda za razliko od ostalih superjunakov je alkoholik. Za razliko od ostalih superjunakov za sabo pušča veliko kolateralno škodo. Za razliko od ostalih superjunakov se mu vsi posmehujejo. In za razliko od ostalih superjunakov ga nihče ne mara. Ne, ljudje nočejo, da jih rešuje Hancock, nebodigatreba s »cockom« v imenu. Ker pa je zgrešil tisočletje, je zamudil priložnost, da bi križanega superjunaško rešil s križa, tako da se mora zadovoljiti s tem, da s križa - okej, z železniških tirov - reši Raya (Jason Bateman), ki je kot po naključju ekspert za PR. In to je natanko to, kar Hancock potrebuje: PR. Pač nekoga, ki bi mu imidž zglancal in sfriziral. Hancock bi bil rad ljubljen in spoštovan, ne pa zasmehovan, kot je bil Bush do 11. septembra. In Ray, poročen s Charlize Theron, ne pa recimo z Umo Thurman (spoiler!), dobro ve, kako iz bedaka narediš junaka: le pustiti moraš, da se zgodi nekaj hudega in da Amerika začuti potrebo po superjunaškem odrešitelju. Čudno je le to, da se film po tem tako zresni, kot da bi res mislil resno.