audio / Fejst fest

Da so južni sosedje prevzeli pobudo pri organizaciji različnih rockovskih dogodkov, čivkajo že vrabci na strehah. V lijepi njihovi so se tako zadnje tedne zvrstili Bob Dylan, Nick Cave & The Bad Seeds, Tinariwen, Manic Street Preachers, Hot Chip, Prodigy ... prihajajo pa Manu Chao, Juliette & The Licks, Tito & Tarantula ... Prvi julijski konec tedna je na zelo primernem prostoru, otočku na zagrebškem Jarunu, potekal že tradicionalni Rokaj fest, s katerim se je impresivni seznam še podaljšal. Rokaj fest nima blata, ima pa zato zanimivo zamišljen koncept. Drugače od festivala Vip IN Music, ki je zastavljen kot ponudba privlačnih imen sodobne popularne glasbe, so programci Rokaj fest zastavili v nasprotni smeri. Vsaj pri hedlajnerjih je bil poudarek na spet dejavnih bendih, ki so svoje zvezdne trenutke doživeli že pred desetletjem in več, vseeno pa vsak po svoje sestavljajo delček v mozaiku razvoja popularne glasbe. V program so bila uvrščena tudi uveljavljena domača in še nekaj mednarodnih imen.
Petkov večer sem zaradi obveznosti preskočil in na dogodek prišel v soboto popoldan. Lep ambient, a ob sedmih zvečer je bilo tam presenetljivo malo ljudi. Prvi bend, ki sem si ga ogledal, je bil Soprano. Novi brit up z obupnim pevcem je spremljalo dvesto ljudi. Tisti, ki ga niso videli, niso zamudili nič. Tipičen in naiven brit pop bend, ki se napaja iz sicer referenčnega korita Gang Of Four. Sledili so veterani The Dwarves in uprizorili drvečo hardcore punk veselico. Urban je potrdil svojo priljubljenost na domačih tleh in še dodatno izboljšal že tako dobro razpoloženje občinstva. To se je vmes po zajčje namnožilo in doseglo število 5000 duš. Sobotni večer glavnega odra je sklenila skupina The Lemonheads. Malce odsotni Evan Dando in še dva so se po začetnih težavah z zvokom le našli in odigrali korekten best of set. Večinoma z albumov It’s A Shame About Ray in Come On Feel ... Z zadnje, povratniške plošče niso igrali. Tudi Mrs. Robinson ne. Na srečo.
V nedeljo sem zamudil Psycho-Path, edino skupino, ki je zastopala naše barve, zato pa sem ujel These New Puritans. Še eni najedajoči brit pop mladiči, ki jih nekritično forsira NME. Sledila je kultna, trdoživa post punk institucija The Fall. Simpatično samosvoj nastop, ki mi bo ostal v spominu predvsem po odigrani priredbi komada Strange Town britanskega blues benda Groundhogs. Rambo Amadeus je bil standardno soliden, večer pa so sklenili ponovno aktivni britanski rokenrol odrešitelji izpred dvajsetih let - Godfathers. Ker so bili zadnji, so zaradi nevihte zabrili v malem šotoru. Fejst fest.