film / Bob Dylan - 7 obrazov
I'm Not There, 2007 Todd Haynes
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 28, 10. 7. 2008
zelo za
V Dylanovih štiklih so se umori spreminjali v rudarska mesta, jeseni v zime, ženske v nebeške strele, goreči jeziki v vizije, alarmi v skale, mehiške puščave v enosmerne vozovnice, utopije v vagabunde, absurdi v kladiva, modernizmi v balade in bežna srečanja v poraze, toda Dylan jih je izvajal vsakič drugače. Kot priredbe. Kot da original ne obstaja - le verzije in aranžmaji. Ni hotel biti talec originala. Niti talec fanov. Ničesar jim ni dolgoval. Ko ga v vesternu Pat Garrett in Billy the Kid, v katerem igra kameleona po imenu »Alias«, nekdo vpraša »Alias kdo?«, odvrne: »Alias kar hočeš.« Fanom in drugim tujcem je z vsakim štiklom sporočil: nisem vaša jebena last! »I ain't gonna work on Maggie's Farm no more!« Z vsakim štiklom je razglasil svojo neodvisnost, ki jo zdaj glorificira in obenem dekonstruira film Bob Dylan - 7 obrazov, v katerem njegovega imena ne omenijo, priredbe njegove identitete pa utelešajo različni liki: temnopolti hobo »Woody Guthrie« (Marcus Carl Franklin), protestni pevec Jack (Christian Bale), ki se ponovno rodi v Jezusu Kristusu, dandyjevski Jude (Cate Blanchett), ki zavrže svoje štikle, egocentrični filmski zvezdnik Robbie (Heath Ledger), defetistični Billy the Kid (Richard Gere), starejši od samega sebe, in Arthur Rimbaud (Ben Whishaw), ki se prikaže le v intervjujih - šur, lepota se mu upira. Bob Dylan tu nastopa kot original, ki v družbi spektakla in dobi hitrih razmoževanj noče postati svoja kopija, in obenem kot kvintesenčni Američan, ki vsak svoj »lik« - in seveda vsak svoj štikel - izčrpa do skrajnosti, do smrti, in se potem ponovno izumi.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 28, 10. 7. 2008
zelo za
V Dylanovih štiklih so se umori spreminjali v rudarska mesta, jeseni v zime, ženske v nebeške strele, goreči jeziki v vizije, alarmi v skale, mehiške puščave v enosmerne vozovnice, utopije v vagabunde, absurdi v kladiva, modernizmi v balade in bežna srečanja v poraze, toda Dylan jih je izvajal vsakič drugače. Kot priredbe. Kot da original ne obstaja - le verzije in aranžmaji. Ni hotel biti talec originala. Niti talec fanov. Ničesar jim ni dolgoval. Ko ga v vesternu Pat Garrett in Billy the Kid, v katerem igra kameleona po imenu »Alias«, nekdo vpraša »Alias kdo?«, odvrne: »Alias kar hočeš.« Fanom in drugim tujcem je z vsakim štiklom sporočil: nisem vaša jebena last! »I ain't gonna work on Maggie's Farm no more!« Z vsakim štiklom je razglasil svojo neodvisnost, ki jo zdaj glorificira in obenem dekonstruira film Bob Dylan - 7 obrazov, v katerem njegovega imena ne omenijo, priredbe njegove identitete pa utelešajo različni liki: temnopolti hobo »Woody Guthrie« (Marcus Carl Franklin), protestni pevec Jack (Christian Bale), ki se ponovno rodi v Jezusu Kristusu, dandyjevski Jude (Cate Blanchett), ki zavrže svoje štikle, egocentrični filmski zvezdnik Robbie (Heath Ledger), defetistični Billy the Kid (Richard Gere), starejši od samega sebe, in Arthur Rimbaud (Ben Whishaw), ki se prikaže le v intervjujih - šur, lepota se mu upira. Bob Dylan tu nastopa kot original, ki v družbi spektakla in dobi hitrih razmoževanj noče postati svoja kopija, in obenem kot kvintesenčni Američan, ki vsak svoj »lik« - in seveda vsak svoj štikel - izčrpa do skrajnosti, do smrti, in se potem ponovno izumi.