DVD / Suspiria

Dario Argento, italijanski kralj groze, gorja in gravža, je po seriji odličnih, napetih, srhljivih, danes kultnih slasherjev, ki jih je posnel na začetku sedemdesetih in ki so koketirali s Hitchcockom, spočel serijo grozljivk, ki so prav tako hitro postale kultne. Suspirio (1977), prvo med njimi, je posnel po zgodbi Franza Wedekinda, postavil pa v nemški Freiburg, kamor prispe ameriška balerina Susy (Jessica Harper), da bi se mojstrila na baletni akademiji, ki jo v odsotnosti enigmatične direktorice vodita Alida Valli in Joan Bennett. Susy kmalu postane Alica v čudežni deželi, ali bolje rečeno - Alica v deželi groze. Pristane namreč v zelo sugestivnem gotskem miljeju, ki ga terorizira pošast brez obraza, nevidno zlo, čarovnica z umetniškim imenom »Črna kraljica«. Susy se znajde na okultnem toboganu skrajno kinetične, frenetične torture, nadrealistične, psihedelične imaginacije, klavstrofobične napetosti in halucinantnega sadomazohizma - v svetu, v katerem logika ne obstaja in v katerem realnost privzame logiko sanj. Ko se film začne, junakinja zapusti realnost in pade v sanje, ki so strukturirane kot film. Argento namreč junakinjo - in ne le njo - terorizira s filmom, tako da imate občutek, da je morilec film. To, kar preganja junakinjo, je film. In to, pred čemer junakinja beži, je film. Zlobno oko, ki preži na panično junakinjo, je osamljeno oko kamere, njen objektiv. Argento kamero prelevi v osebo - v umetnika, kreatorja, demona, terorista. Zdi se, kot da bi skušal posneti čisti film. Kot da bi skušal pokazati, kako daleč je mogoče s filmom. In da so sanje strukturirane kot film.