Nadzor / Pooblastila urada za varstvo konkurence

V zadnjih dveh tednih sta se dobesedno 'spopadla' Urad za varstvo konkurence in informacijska pooblaščenka. Prvi trdi, da mu zakon pri izvrševanju nadzora (na primer kartelnega dogovarjanja o cenah) daje pooblastila zahtevati vse podatke in dokumente, tudi poslovne in druge zaupne podatke, ter da lahko odvzame ali pridobi kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in drugo dokumentacijo v kakršnikoli obliki, da lahko torej zaseže tudi elektronsko pošto. Informacijska pooblaščenka trdi, da urad na tak način ne more zaseči in pregledovati elektronske pošte, ker ta vsebuje osebne podatke, ter da bi lahko izvršil take ukrepe le na podlagi sodne odločbe. Informacijska pooblaščenka je zaradi tega »blokirala« podatke oziroma elektronsko pošto, ki jo je zasegel urad, ter prepovedala njihovo uporabo, češ da s tem brani informacijsko zasebnost.
Pri obravnavanju ukrepov obeh organov se nekako soočita dva interesa: interes potrošnikov, da se gospodarski subjekti kartelno ne dogovarjajo o ceni, in interes varstva osebnih podatkov. Imam občutek, da civilna družba (povprečni potrošnik misli drugače) pogosto daje prednost interesu varstva osebnih podatkov kot zunanjemu znaku svobode, nepolicijske države in demokracije ter da ocenjuje interes preprečevati kartelno dogovarjanje o cenah kot bolj pragmatičen in nekako »prozaičen« potrošniški interes. Vendar je zagotavljanje lojalne konkurence bistvo ekonomskega sistema, ki temelji na svobodni gospodarski pobudi, zasebni lastnini in tržnem sistemu. V bistvu je glavna vsebina Evropske unije prav zagotavljanje svobodne in lojalne konkurence na vseh področjih (to je razvidno zlasti iz členov 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi ES ). Seveda pa mora biti ukrepanje na trgu hitro in učinkovito, česar dolgotrajni sodni postopki ne morejo zagotoviti. Zaradi tega se za varstvo konkurence uveljavljajo močna pooblastila organov v posameznih državah in Evropski uniji. Sodno varstvo proti njihovim ukrepom mora biti sicer zagotovljeno, operativne ukrepe pa izrekajo in izvršujejo posebni neodvisni organi.
Zanimivo je, da se prav ob takih dogajanjih, kot je »spopad« med uradom in informacijsko pooblaščenko, zaostrijo nekatera sistemska vprašanja. V tem primeru je to vprašanje pravne in dejanske neodvisnosti organa za varstvo konkurence. Če naj ima in ker tudi dejansko ima tak organ velika pooblastila, mora biti pravno in dejansko popolnoma neodvisen. Zanimivo je, da doslej tega vprašanja v javnosti ni zastavil nihče. To vprašanje je že desetletje eno glavnih tem razprav in zakonskih posegov v državah EU. Primerjalno gledano se ti organi v drugih evropskih državah oblikujejo kot neodvisne agencije ali uradi, ki se po organizaciji, položaju članov senatov, po ureditvi postopkov in pooblastilih približujejo sodiščem. Izoblikoval se je pojem tako imenovanih tribunalov z mnogimi pooblastili sodišč. Pri taki ureditvi seveda ne more prihajati do sporov, kot je ta med Uradom za varstvo konkurence in informacijsko pooblaščenko.
Tudi naša pravna stroka (zlasti kolega Pirnat in Bugarič ter podpisani) že najmanj sedem let opozarja na potrebo po ustanovitvi nekaterih neodvisnih in samostojnih organov (najpogosteje se imenujejo agencije), dosedanja izvršilna oblast in parlament pa se na ta opozorila nista odzivala. To pa seveda omogoča, da delujejo taki organi kot podaljšana roka izvršilne oblasti ali da je vsako njihovo delovanje vsaj obremenjeno s takim sumom.
Če naj ima organ za varstvo konkurence (ali kak drug podoben organ, kot sta na primer Agencija za trg vrednostnih papirjev, Državna revizijska komisija ... ) tako močna pooblastila, mora kot rečeno biti že na zunaj organizacijsko, finančno in postopkovno docela neodvisen. To pa zahteva:
- Ureditev imenovanja direktorja in drugih članov, ki sodelujejo pri odločanju, tako, da pride do izraza njihova strokovnost, postopek imenovanja pa mora biti transparenten. Mandat mora biti določen in se ne sme prekrivati z mandatom vlade. V Avstriji na primer imenuje vodjo urada na predlog vlade predsednik republike, pri nas bi bilo na mestu imenovanje s strani državnega zbora ali predsednika.
- Za razrešitev direktorja in članov senatov morajo biti razlogi določeni v zakonu, vsebinsko morajo biti podobni kot pri sodnikih, nikakor ne smejo biti taki, kot so opredeljeni v naši zakonodaji, saj je sedaj mogoče razrešiti direktorja urada, če se izkaže, da po delovnih in strokovnih kvalitetah »ni primeren« za opravljanje dela ali če urad ne dosega zadovoljivih delovnih rezultatov oziroma če pri njegovem delu prihaja do ponavljajočih se napak ali do težje napake.
- Organ, ki opravlja take funkcije kot naš urad, mora biti seveda tudi finančno samostojen.
- Tak organ mora biti ustanovljen z zakonom, zakon mora urejati postopek, proti njegovim odločbam pa mora biti zagotovljeno tudi sodno varstvo (ta pogoj naš urad že izpolnjuje).
Urad za varstvo konkurence ima torej vsaj po večinski oceni stroke na podlagi zakona pooblastila, ki jih je s spornimi ukrepi izpeljal. Zastavlja pa se vprašanje, ali je taka ureditev ustavna, ker urad za zdaj ne izpolnjuje predpostavk, da bi ga obravnavali kot tribunal. Vendar dokončna ocena ustavnosti ni v rokah informacijske pooblaščenke, pa tudi upravnega sodišča ne. Oba pa lahko zahtevata oceno ustavnosti sedanje ureditve.
Nekaj je gotovo. Za uradom se v preteklosti in sedaj ne bi smela videti niti silhueta predsednika vlade, ne Drnovška, ne Ropa, ne Janše (še posebej ne tik pred volitvami)! V tem primeru pa aktualna vlada kar odkrito in neposredno prikazuje ukrepanje urada kot svoj uspeh. Saj ne ve, kaj dela. Odpustiti pa ji zaradi tega ni treba, ker bi morala vedeti.