Plošče / Sebastien Tellier: Sexuality
2008, Lucky Number
+ + + + +
Tisti konzumenti letošnjega Eurosonga, ki jim potrošniški črv še ni izsesal poslednje samorefleksivne molekule, so bili bolj ali manj enotnega mnenja, da sta iz množice samovšečnih nastopačev štrlela le Bosanec Laka in francoski posebnež Sebastien Tellier, dasiravno nastop slednjega niti ni ponudil kakšnega presežka. Monsieur Tellier se pač neprimerno bolje kot v banalnosti evrovizijskega bleferstva znajde v intimi klavirja, ko s kombinacijo čutnosti, flirta in seksi bizarnosti narajca tako ženski kot moški del svojega občinstva. Vse pogostejše primerjave z mojstrom ljubezensko-seksualne poezije Sergeem Gainsbourgom zato niti najmanj ne presenečajo. Tellier s svojim tretjim studijskim albumom resda še ne doseže (nedosegljive?) naslade ultimativnega hedonista, toda z izvrstnim prečenjem pop senzibilnosti in pregovorne frankofonske seksapilnosti je na dobri poti, da postane novi enfant terrible francoskega popa. Smisel za ekscentričnost je bil Sebastjančku položen že v zibelko (njegov oče se je svoj čas bojda udinjal pri legendarnih nihilističnih prog rockerjih Magma), prve vidnejše korake pa je storil v letu 2001, ko se je na turneji pridružil svojima mecenoma, »moon safari« dvojcu Air. Novo prelomnico v karieri mu prinese leto 2003, ko pristane v eminentni druščini na soundtracku filma Izgubljeno s prevodom, prostor v eliti sodobnih francoskih trubadurjev pa si leto pozneje zagotovi s skladbo La Ritournelle, ki hipoma postane himna zasanjanih zaljubljencev. S ploščo Sexuality se Tellier erotično prebudi. Naivnost prve, nedolžne ljubezni zamenjajo spogledovanje, zapeljevanje, raziskovanje čutne spolnosti in fantazij, ovohavanje travniških rožic pa zasenči vabljivost prepovedanega sadeža. Besedila povedo raje premalo kot preveč in pobudo pametno prepuščajo posameznikovi domišljiji. Po načelu manj je več so - na veliko ogorčenje nekaterih njegovih starih privržencev - prikrojene tudi inštrumentalne podlage, toda razmeroma enostavni synth aranžmaji izvrstno sovpadejo s Tellierovo izvorno idejo narediti soundtrack za preživljanje ljubezenskih avantur (ljubitelji Tinta Brassa, pozor!). Skozi to oko se izbira Guy Manuela De Homem-Christa (polovica Daft Punk) kot producenta zdi povsem logična. Človek, ki je na svetovni glasbeni zemljevid postavil francoski elektronski pop, ima sintetiko tako rekoč v krvi, in čeprav eighties estetika na prvi posluh deluje nekoliko izrabljeno, prav njena nepretencioznost pomaga Tellieru, da se na doslej najosebnejšem albumu razgali v vseh svojih seksualnih refleksijah. Sexuality je perfektno uravnotežen skupek senzibilnosti, duhovitosti, naivnosti, provokativnosti in ekscentričnosti, ki Telliera razpne med izraznost Daft Punk in Air na eni ter Sergea Gainsbourga na drugi strani.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + + +
Tisti konzumenti letošnjega Eurosonga, ki jim potrošniški črv še ni izsesal poslednje samorefleksivne molekule, so bili bolj ali manj enotnega mnenja, da sta iz množice samovšečnih nastopačev štrlela le Bosanec Laka in francoski posebnež Sebastien Tellier, dasiravno nastop slednjega niti ni ponudil kakšnega presežka. Monsieur Tellier se pač neprimerno bolje kot v banalnosti evrovizijskega bleferstva znajde v intimi klavirja, ko s kombinacijo čutnosti, flirta in seksi bizarnosti narajca tako ženski kot moški del svojega občinstva. Vse pogostejše primerjave z mojstrom ljubezensko-seksualne poezije Sergeem Gainsbourgom zato niti najmanj ne presenečajo. Tellier s svojim tretjim studijskim albumom resda še ne doseže (nedosegljive?) naslade ultimativnega hedonista, toda z izvrstnim prečenjem pop senzibilnosti in pregovorne frankofonske seksapilnosti je na dobri poti, da postane novi enfant terrible francoskega popa. Smisel za ekscentričnost je bil Sebastjančku položen že v zibelko (njegov oče se je svoj čas bojda udinjal pri legendarnih nihilističnih prog rockerjih Magma), prve vidnejše korake pa je storil v letu 2001, ko se je na turneji pridružil svojima mecenoma, »moon safari« dvojcu Air. Novo prelomnico v karieri mu prinese leto 2003, ko pristane v eminentni druščini na soundtracku filma Izgubljeno s prevodom, prostor v eliti sodobnih francoskih trubadurjev pa si leto pozneje zagotovi s skladbo La Ritournelle, ki hipoma postane himna zasanjanih zaljubljencev. S ploščo Sexuality se Tellier erotično prebudi. Naivnost prve, nedolžne ljubezni zamenjajo spogledovanje, zapeljevanje, raziskovanje čutne spolnosti in fantazij, ovohavanje travniških rožic pa zasenči vabljivost prepovedanega sadeža. Besedila povedo raje premalo kot preveč in pobudo pametno prepuščajo posameznikovi domišljiji. Po načelu manj je več so - na veliko ogorčenje nekaterih njegovih starih privržencev - prikrojene tudi inštrumentalne podlage, toda razmeroma enostavni synth aranžmaji izvrstno sovpadejo s Tellierovo izvorno idejo narediti soundtrack za preživljanje ljubezenskih avantur (ljubitelji Tinta Brassa, pozor!). Skozi to oko se izbira Guy Manuela De Homem-Christa (polovica Daft Punk) kot producenta zdi povsem logična. Človek, ki je na svetovni glasbeni zemljevid postavil francoski elektronski pop, ima sintetiko tako rekoč v krvi, in čeprav eighties estetika na prvi posluh deluje nekoliko izrabljeno, prav njena nepretencioznost pomaga Tellieru, da se na doslej najosebnejšem albumu razgali v vseh svojih seksualnih refleksijah. Sexuality je perfektno uravnotežen skupek senzibilnosti, duhovitosti, naivnosti, provokativnosti in ekscentričnosti, ki Telliera razpne med izraznost Daft Punk in Air na eni ter Sergea Gainsbourga na drugi strani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi