audio / Pogumno z rezervo

Miusow Quartet na Trnfestu, 15. avgust 2008

Goran Kompoš
MLADINA, št. 34, 21. 8. 2008

/media/www/slike.old/mladina/paudijomiusow_mf.jpg

© Miha Fras

Že vrabci na strehah mantrajo, da ljubitelji kreativne žive glasbe v poletno omrtvičeni prestolnici ne bomo nasitili svojih - že tako ne preveč razvajenih - apetitov. Ob dveh celoavgustovskih festivalih, ki se v svojem programu močno opirata tudi na koncertno ponudbo, je to vsekakor svojevrsten paradoks. V sklopu tovrstnih festivalov v tujini ob “crowd pleaserjih” namreč skoraj po pravilu priložnost dobivajo tudi izrazno radikalnejše, marginalne prakse, ki so nepogrešljivi kamenčki v zdravem, pluralističnem glasbenem mozaiku. V nasprotju s temi trendi festivala Sanje in Trnfest žal ponujata razmeroma ziheraški nabor muzik; takih, ki ne preženejo naključnih obiskovalcev in obenem ponudijo dovolj užitkov za tista bolj angažirana ušesa.
Pod to paradigmo pogojno lahko umestimo tudi Miusow Quartet, kar je po svoje pravzaprav tudi logično, saj si člani kvarteta izkušnje nabirajo znotraj raznorodnih glasbenih kolektivov (Katalena, Niowt, Kapela la Chateliere, Veryused Artists ...) in torej že skozi prizmo svojega izvora nagovarjajo razmeroma široko paleto konzumentov. Izmuzljivo žanrsko nrav njihovega muziciranja bi najbrž najlaže povzeli, ako bi ga označili za svojevrsten preplet izrazov, ki jih četverica goji v omenjenih združbah. Pri tem ne gre ne za jazz, ne rock, ne etno, pač pa preprosto za neobremenjen pristop k mnogoterim glasbenim izročilom, ki se v režiji štirih izvrstnih inštrumentalistov (bobni, baskitara, klavirska harmonika ter saksofon ali flavta) lepijo v novo samosvojo nadžanrsko celoto.
Koncertni repertoar je tokrat zaobjel predvsem material s prvenca Smejmo se skupaj in je presenetljivo ostal v razmeroma nespremenjeni formi. Presenetljivo zato, ker bi od glasbenikov njihovega kova pač pričakoval več spontanosti in trenutnega navdiha. Ne gre jim sicer očitati nedomiselnosti, saj vsak posameznik odpira zanimiv zvočni prostor (izpostaviti je treba ritmično raznovrstnega baskitarista Tiborja Miheliča, ki prek efektov posega tudi v atmosferične prvine), a težnja h kolektivni ubranosti (pre)pogosto povozi tiste muzikalično najbolj intrigantne momente. Po pravilu se ti porajajo ob vsaki preusmeritvi pozornosti na posameznega muzičarja, saj šele skozi njegovo izživljanje lastnega potenciala zadiha celoten štiricelični organizem, ki svoje koncertno prebiranje namesti na energično, rockovsko udarno podstat.
S koncerta so nedvomno zadovoljni odšli ljubitelji uigranosti in zvočne uravnoteženosti, nekaj manj so bili zadovoljni svobodnjaško navdahnjeni poslušalci, plus pa si kvartet zasluži tudi zato, ker mu pogled na peščico prišlekov (svoj davek so terjale vremenske neprilike in stendaperski festival Panč) ni zamajal tal pod nogami.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Goran Kompoš
MLADINA, št. 34, 21. 8. 2008

/media/www/slike.old/mladina/paudijomiusow_mf.jpg

© Miha Fras

Že vrabci na strehah mantrajo, da ljubitelji kreativne žive glasbe v poletno omrtvičeni prestolnici ne bomo nasitili svojih - že tako ne preveč razvajenih - apetitov. Ob dveh celoavgustovskih festivalih, ki se v svojem programu močno opirata tudi na koncertno ponudbo, je to vsekakor svojevrsten paradoks. V sklopu tovrstnih festivalov v tujini ob “crowd pleaserjih” namreč skoraj po pravilu priložnost dobivajo tudi izrazno radikalnejše, marginalne prakse, ki so nepogrešljivi kamenčki v zdravem, pluralističnem glasbenem mozaiku. V nasprotju s temi trendi festivala Sanje in Trnfest žal ponujata razmeroma ziheraški nabor muzik; takih, ki ne preženejo naključnih obiskovalcev in obenem ponudijo dovolj užitkov za tista bolj angažirana ušesa.
Pod to paradigmo pogojno lahko umestimo tudi Miusow Quartet, kar je po svoje pravzaprav tudi logično, saj si člani kvarteta izkušnje nabirajo znotraj raznorodnih glasbenih kolektivov (Katalena, Niowt, Kapela la Chateliere, Veryused Artists ...) in torej že skozi prizmo svojega izvora nagovarjajo razmeroma široko paleto konzumentov. Izmuzljivo žanrsko nrav njihovega muziciranja bi najbrž najlaže povzeli, ako bi ga označili za svojevrsten preplet izrazov, ki jih četverica goji v omenjenih združbah. Pri tem ne gre ne za jazz, ne rock, ne etno, pač pa preprosto za neobremenjen pristop k mnogoterim glasbenim izročilom, ki se v režiji štirih izvrstnih inštrumentalistov (bobni, baskitara, klavirska harmonika ter saksofon ali flavta) lepijo v novo samosvojo nadžanrsko celoto.
Koncertni repertoar je tokrat zaobjel predvsem material s prvenca Smejmo se skupaj in je presenetljivo ostal v razmeroma nespremenjeni formi. Presenetljivo zato, ker bi od glasbenikov njihovega kova pač pričakoval več spontanosti in trenutnega navdiha. Ne gre jim sicer očitati nedomiselnosti, saj vsak posameznik odpira zanimiv zvočni prostor (izpostaviti je treba ritmično raznovrstnega baskitarista Tiborja Miheliča, ki prek efektov posega tudi v atmosferične prvine), a težnja h kolektivni ubranosti (pre)pogosto povozi tiste muzikalično najbolj intrigantne momente. Po pravilu se ti porajajo ob vsaki preusmeritvi pozornosti na posameznega muzičarja, saj šele skozi njegovo izživljanje lastnega potenciala zadiha celoten štiricelični organizem, ki svoje koncertno prebiranje namesti na energično, rockovsko udarno podstat.
S koncerta so nedvomno zadovoljni odšli ljubitelji uigranosti in zvočne uravnoteženosti, nekaj manj so bili zadovoljni svobodnjaško navdahnjeni poslušalci, plus pa si kvartet zasluži tudi zato, ker mu pogled na peščico prišlekov (svoj davek so terjale vremenske neprilike in stendaperski festival Panč) ni zamajal tal pod nogami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

»Kardelj je bil prepričan, da ima misijo«

IZJAVA DNEVA

V središču

Generacija, ki je delala, a je sistem ne vidi

Spregledana anomalija v slovenski pokojninski zakonodaji

V središču

Koncesije za Crystal

Zasebna klinika davčnega strokovnjaka Ivana Simiča vsa leta posluje z izgubo