audio / Pogumno z rezervo

Že vrabci na strehah mantrajo, da ljubitelji kreativne žive glasbe v poletno omrtvičeni prestolnici ne bomo nasitili svojih - že tako ne preveč razvajenih - apetitov. Ob dveh celoavgustovskih festivalih, ki se v svojem programu močno opirata tudi na koncertno ponudbo, je to vsekakor svojevrsten paradoks. V sklopu tovrstnih festivalov v tujini ob “crowd pleaserjih” namreč skoraj po pravilu priložnost dobivajo tudi izrazno radikalnejše, marginalne prakse, ki so nepogrešljivi kamenčki v zdravem, pluralističnem glasbenem mozaiku. V nasprotju s temi trendi festivala Sanje in Trnfest žal ponujata razmeroma ziheraški nabor muzik; takih, ki ne preženejo naključnih obiskovalcev in obenem ponudijo dovolj užitkov za tista bolj angažirana ušesa.
Pod to paradigmo pogojno lahko umestimo tudi Miusow Quartet, kar je po svoje pravzaprav tudi logično, saj si člani kvarteta izkušnje nabirajo znotraj raznorodnih glasbenih kolektivov (Katalena, Niowt, Kapela la Chateliere, Veryused Artists ...) in torej že skozi prizmo svojega izvora nagovarjajo razmeroma široko paleto konzumentov. Izmuzljivo žanrsko nrav njihovega muziciranja bi najbrž najlaže povzeli, ako bi ga označili za svojevrsten preplet izrazov, ki jih četverica goji v omenjenih združbah. Pri tem ne gre ne za jazz, ne rock, ne etno, pač pa preprosto za neobremenjen pristop k mnogoterim glasbenim izročilom, ki se v režiji štirih izvrstnih inštrumentalistov (bobni, baskitara, klavirska harmonika ter saksofon ali flavta) lepijo v novo samosvojo nadžanrsko celoto.
Koncertni repertoar je tokrat zaobjel predvsem material s prvenca Smejmo se skupaj in je presenetljivo ostal v razmeroma nespremenjeni formi. Presenetljivo zato, ker bi od glasbenikov njihovega kova pač pričakoval več spontanosti in trenutnega navdiha. Ne gre jim sicer očitati nedomiselnosti, saj vsak posameznik odpira zanimiv zvočni prostor (izpostaviti je treba ritmično raznovrstnega baskitarista Tiborja Miheliča, ki prek efektov posega tudi v atmosferične prvine), a težnja h kolektivni ubranosti (pre)pogosto povozi tiste muzikalično najbolj intrigantne momente. Po pravilu se ti porajajo ob vsaki preusmeritvi pozornosti na posameznega muzičarja, saj šele skozi njegovo izživljanje lastnega potenciala zadiha celoten štiricelični organizem, ki svoje koncertno prebiranje namesti na energično, rockovsko udarno podstat.
S koncerta so nedvomno zadovoljni odšli ljubitelji uigranosti in zvočne uravnoteženosti, nekaj manj so bili zadovoljni svobodnjaško navdahnjeni poslušalci, plus pa si kvartet zasluži tudi zato, ker mu pogled na peščico prišlekov (svoj davek so terjale vremenske neprilike in stendaperski festival Panč) ni zamajal tal pod nogami.