Knjige / Umberto Saba: Ernesto

+ + +

Mesto v zalivu

Umberto Saba, gre za psevdonim, ki je spomin na poitalijanjen priimek njegove slovenske dojilje, in hkrati poudarjanje judovskih korenin, je eden velikih Tržačanov, ob Scipiu Slataperju in Italu Svevu in, dodajmo, vsaj še Claudiu Magrisu, Fulviu Tomizzi in Borisu Pahorju, ki so stopili na literarno sceno kasneje, po drugi vojni. V na avtobiografski izkušnji podkletenem romanu govori o Trstu na prelomu v dvajseto stoletje, o fantu pri sedemnajstih, ki dela kot uradnik pri trgovcu in se homoerotično zaplete z enim od težakov, ki pretovarjajo vreče, sama zgodba, pisana v »slikah«, v razsekanih poglavjih, pa se potem prek takrat očitno skoraj obvezne epizode s profesionalko razplete v usodno zaljubljenost v vrstnika, s katerim si delita učitelja violine. Roman je bil pisan na stara leta, kakšnega pol stoletja po dogodkih, kot spomin na umetniško in sploh iniciacijo, nastal je delno kot silovita, vendar nedokončana in okleščena izpoved, pa tudi z zavestjo, da gre za prelom in provokacijo, zato je izšel šele sredi sedemdesetih, torej po smrti. Hkrati pa imamo ob nekaterih poglavjih, ki se jim pozna, da so bruhnila in prebila (samo)cenzurno blokado, načela opno molka in tabuiziranosti, občutek, da jim zmanjkuje moči. To je opazno tudi na formalni ravni, uvodnim poglavjem, ki so slej ko prej realistična, sledi najprej komentar, »neke vrste zaključek«, v katerem preberemo, kot v kakšnem načrtu za roman, kot v skici, kaj bi bilo še lahko v tem delu, pa zaradi avtorjeve izčrpanosti in melanholije ni, enkrat pa morda bo. Potem se spremeni tudi slog; tam, kjer so bili prej objektivni, vsevedni pripovedovalčevi opisi, ki so samo občasno posegali v jezikovno tkivo in morda v oklepaju pojasnili kakšno narečno besedo, se kar naenkrat gnetejo vrinjeni stavki, komentarji, v oklepaju, kot da bi šlo za dele, ki jih je treba šele razvezati, izbrusiti. Hkrati pa izgine tista žmohtna tržaška govorica, ki je v prevodu in ob jezikovni redakciji Marka Sosiča eden bolj očarljivih, čeprav morda komu tudi težavnih stilnih dosežkov; tržaška italijanščina iz časov Avstro-Ogrske je našla ustrezno obliko v malo postarani tržaški slovenščini in beremo vse pogovorne nianse, od delavskega dialekta do bolj umirjene in knjižne gosposke govorice, hkrati pa nam roman prikliče, čeprav jih uporabi kot kuliso in ne silijo v ospredje, čase italijanskega iredentizma in tržaške multietničnosti, mešanja romanskega in nemško-ogrskega z obveznimi Slovani kot razmeroma marginalnim in nezgodovinskim okraskom.