Knjige / Drago Jančar: Drevo brez imena

+ + + + +

Roman, ki osvobodi čas druge vojne iz ideoloških spon partizansko-domobranske interpretacije.

Seveda to ne pomeni, da njegovi junaki živijo vzporedni svet, ki bi se ga krutosti ne dotaknile. Nasprotno, napad na Turjaški grad, aretacije po mestih, streljanje talcev in poboji so vsebine, skozi katere avtor tke svojo romaneskno pripoved. Z njo zapelje bralca, da sledi beguncu, ki pobegne z drevesa, kar nakaže v smer zgodbe pobeglih iz kočevskih jam, vendar ga roman odpelje v drug trenutek vojne in v drugačen objem.

Jančar ne piše zgodbe, ampak roman v vsej svoji kompleksnosti. Gradi na materialih zgodovine, vendar ne ustvari literarizirane zgodovine. Njegov pripovedovalec sicer sledi usodi glavnih junakov, vendar je ne pripoveduje premočrtno, poprej jo mora šele sam dešifrirati. Dogodki se ne vrstijo linearno, tudi ne retrospektivno, zakaj pripovedovalec ni nevtralni kronist, ampak se sčasoma razcepi tudi sam v sebi. Celo forma pisanja omogoča dvojno branje: kajpak od začetka do konca, potem pa od konca spet nazaj na začetek in v njegovih prvih 13 poglavij.

Formalna umetelnost romanopisca je resda izredna, vendar ta sama po sebi še ne ustvari bralnega užitka, ki ga ponuja pojem dobrega romana. Kakšen je torej glavni lik? Arhivar, ki hoče pokojni osebnosti, katere nenavadni arhiv so mu dediči poslali iz Avstralije, priti do dna. Toda uradnik, ki rutinirano klasificira stare dokumente, zdaj sam postane obsedenec, ki ga tajinstvena zgodba političnega emigranta tako prevzame, da malodane živi kar v svoji pisarni. Toda prav s tem, ko pozabi na svojo realnost, se mu ta začne vračati v njegovi romaneskni usodi.