Franček Drenovec

28. 8. 2008  |  Mladina 35  |  Politika

Leta iluzije

Rast produktivnosti v Sloveniji je dosegla svoj “zgodovinski” minimum, še malo, pa se bo enako zgodilo tudi rasti izvoza

Franček Drenovec, analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.

Franček Drenovec, analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.
© Borut Peterlin

Vsakemu človeku, ki zna brati podatke itd., morajo iti že krepko na živce vsi ti slavospevi velikemu napredovanju slovenske produktivne in ekonomske uspešnosti. Zadnja leta živimo glede tega v popolni iluziji. Kar se nam je v zadnjih letih zares zgodilo, je bil predvsem ogromen razmah zunanjega zadolževanja in z njim financirane domače porabe, zasebne in državne, ki je pognala ogromen razmah pretežno nizkotehnoloških in nizkoproduktivnih panog gradbeništva, trgovine in finančnega posredništva.
Kljub veliki rasti BDP je ostala naša produktivna učinkovitost, merjena z rastjo produktivnosti dela (realne dodane vrednosti na zaposlenega), ta zadnja leta povsem na ravni povprečja vsega predhodnega obdobja po osamosvojitvi, prav letos pa se znižuje že globoko pod povprečje! Edina značilna novost v teh zadnjih letih je bila, da smo odkrili, kako se da napihovati poraba, zasebna in državna, z zadolževanjem, to se pravi s prelaganjem plačila v bodočnost.
Včasih slišimo, da zadolževanje financira investiranje, ki povečuje produktivno sposobnost gospodarstva in s tem tudi njegovo sposobnost za bodoče odplačevanje kreditov. Podatki o sestavi investiranja tega, žal, ne potrjujejo. Če bi bilo res tako, ne bi bilo mogoče, da je že v četrtem letu tega gigantskega vala zadolževanja rast produktivnosti v Sloveniji dosegla svoj »zgodovinski« minimum in skoraj enako se je zgodilo tudi rasti izvoza!
Nekaj smo spregledali. Pred štirimi leti smo vstopili v Evropsko unijo. Odpravljene so carine in meje, storili smo kvantni preskok v stopnji mednarodne integracije. Morda niti niste opazili, ampak za vsakih 100 evrov, ki jih potrošite za karkoli, kjerkoli, kupite že skoraj vsak mesec več in več artiklov iz uvoza in manj od domačih proizvajalcev. To je normalno. Slovenija je geografska in ekonomska miniatura. Normalno je, da bo zelo velik in v naslednjih letih še naprej naraščajoč delež vsega, kar trošimo, prihajal iz tujine. Koliko pa mislite, da trošijo »lastnega« produkta v Milanu ali na Dunaju, ki sta ekonomsko nekajkrat večja od Slovenije?
Po vstopu v EU uvoz naglo izpodriva slovenski »domači sektor«, tj. tiste proizvajalce, ki prodajajo pretežno na domačem trgu. Proizvodnja živilske industrije, na primer, se je skrčila za okrog 10 odstotkov že takoj leta 2004, potem stagnirala, letos pa spet upada s stopnjo skoraj 10 odstotkov. Upoštevati moramo, da je slovenski »domači sektor«, v nasprotju z izvoznim, na splošno dokaj zanikrn. Tista podjetja, ki se niso prekalila v mednarodni konkurenci v preteklih desetletjih, se danes - v tem današnjem okolju absolutnega, nebrzdanega lomastenja tranzicijske partitokracije - verjetno ne bodo več.
Kar zadeva uvoz, se Slovenci po letu 2004 pospešeno mednarodno integriramo. Pospešeno se deprovincializiramo in debalkaniziramo, pri uvozu smo skoraj iz meseca v mesec bolj svetovljanski. Pri tem nam je kar malo ušlo, da bi morali sedaj prav tako pospešeno, s prav takšnim kvantnim preskokom okrepiti tudi svojo mednarodno primerljivost pri izvozu, torej pri tistem, kar znamo v svoje zunanje okolje ponuditi, ne samo od njega prejemati. Ne moreš biti svetovljan samo na pol, samo takrat, ko greš v trgovino!
Rast izvoza že dve leti zaostaja za rastjo uvoza. Kaj je narobe z izvozniki? Nič. Samo srečni smo lahko, da jih imamo, vse, ki jih (še) imamo, od Krke do Mure. Morali bi se le zavedati, da v državi ne moreš imeti »izvoznega sektorja« kot neke izolirane enklave mednarodne primerljivosti v obdajajočem »domačem« okolju, ki je popolnoma drugačno, in to iz leta v leto bolj. Sedanja sistematična, prav strateška provincializacija in balkanizacija slovenskih »domačih« razmer prodira po neštetih nitih tudi v to enklavo. Skoraj v celoti pa blokira njeno nujno razvojno spreminjanje in preobražanje, glede česar je ta »sektor« še najbolj odvisen od impulzov iz svoje okolice, predvsem netržne, kjer so zadeve v Sloveniji najslabše.
Nagla rast zunanjega primanjkljaja v zadnjih dveh letih odseva, »na površini«, to temeljno neuspešnost slovenske družbe ob njeni ponovni - po 90 letih - mednarodni integraciji. Morda je to kar glavna zgodba obdobja, ki je za nami (in ki vsekakor še traja). Navzven smo se povsem odprli prav v času velikega potranzicijskega degradiranja vsega notranjega. Manično grabimo po vseh novih kanalih prejemanja stvari iz tujine, hkrati ko se nam prav fučka za vse, kar je potrebno, da bi znali v tujino tudi kaj ponuditi.
Letos, ko se Slovenci še naprej zadolžujemo kot zmešani in trošimo že skoraj 10 odstotkov več, kakor proizvedemo, se lahko še vdajamo iluziji o uspešnosti in blaginji. Potem bodo že začeli prihajati računi. Za toliko, kot so v zadnjih letih naši dohodki in naša poraba presegli našo sposobnost ustvarjanja produkta, bodo morali biti nekoč v bodoče od nje nižji. Ta sposobnost ustvarjanja pa raste samo še po polžje, v popolnem nesorazmerju z obremenitvami, ki si jih nalagamo. Kar zadeva ekonomski razvoj, so bila zadnja leta zanesljivo naša zdaleč najslabša v vsem obdobju od osamosvojitve. To sploh ni sporno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,9 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,9 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14,77 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.