Amitav Ghosh: Lačna plima

+ + + +

Delfini tigri mešano

Ghosh, v angleščini pišoči bengalski prozaist, se očitno napaja iz več virov; je do konca očaran nad regionalnim, nad rodno deželo plime, nad delto Gangesa, ki se razteza nekje od Kalkute navzdol in jo na nedoločeni meji z morjem sestavljajo številne struge, rokavi in mrtvice, pri morju se združi z Bramaputro in ustvari, pravi literarna oseba, največji svetovni veletok, če upoštevamo še podvodni del. Očaran je nad tamkajšnjo naravo in ji postavlja spomenik, njenemu silovitemu poplavnemu besnenju in postopno izginjajočemu obilju - kamor sodi tudi različna laznina in mrgolazen, od čudežnih kresnic in rakovic do krokodilov, tigrov in takoj pod njimi delfinov, ki uganjajo svoje vragolije med koreninami mangrov. Te endemite pride raziskovat mlada Američanka indijskega rodu in spozna lokalni živelj in delhijskega tolmača, ki pride prebrat stričeve zapiske. Njihovo jedro je zgodba o pokolu brezpravnih naseljencev v delti ob koncu sedemdesetih let, ki ima ljubezenski podton.

Vse se časovno ujame z nekimi novimi ljubavnimi in sentimentalnimi neredi in tako imamo dve ravni, najdeno beležnico in živo dogajanje s ciklonom, ki v svoji izpeljavi včasih malo cikne na kakšne trivialne in sladkobne poletne štorije, kjer se preganjana nedolžnost odloča med plemenitim divjakom in z vsemi zapeljevalskimi triki namazanim meščanom. Pri Ghoshu vse izrisano pred bogato zgodovinsko kuliso; malo se šlepa na zgodovino, in imamo potem ekskurze v kronologijo odkritij morskih sesalcev z vsemi pikantnimi podrobnostmi, pa novejšo in daljno zgodovino regije; medkulturni trk, kjer eni nič ne vejo o živalih, drugi pa nič o zgodovini, prav kliče po predavanjih te sorte. Potem je zraven še pregled in premislek nekdanjih in sedanjih utopičnih skupnosti, ki jih izločenost prostora omogoča, pa kohabitacija med poganskim, hinduizmom in islamom, načelno zoprvanje strogi indijski kastni delitvi. Lačni plimi tako ne manjka socialne in morda tudi utopične dimenzije, takoj zraven pa je še malo žlahtne literarne tradicije, ki jo predstavljata rojak Tagore in Rilke, predvsem skozi njuno poezijo eden od protagonistov rezonira dogajanje, včasih tudi malo vsiljivo in v ljubiteljskem stilu. Ghoshev roman je očarljiv predvsem v opisih narave, v portretiranju nenehno spreminjajočega se obraza delte, natančen je v skoraj etnoloških in zato eksotično privlačnih popisih preživetvene rutine prebivalstva, manj pa mu uspe, vsaj v primerjavi z Rushdiejem, stkati tisti brezčasni multikulturni in multietnični gobelin, ki kaže razpetost Indije skozi čas in brezčasje, skozi različne kulture in vere, čeprav je to tudi posledica dejstva, da je Plima bolj regionalno in lokalno zasidrana. Očarljivo, potopisno.