Ana Politkovska: Zadnji zapisi

+ + + + +

Zapisi legendarne ruske novinarke iz let 2003-2005

V primerjavi z njeno »Putinovo Rusijo« (Učila, 2007) veliko bolj pretanjeno delo. Ta knjiga je hkrati faktografija in refleksija. Faktografija ne v tistem smislu, ko bi za nas avtorica obnavljala znana dejstva, ki jih najdete po spletnih ali knjižnih povzetkih zgodovine. Politkovska prinaša zatajene momente dejstev: bodisi ko pripoveduje o vsebinah, ki jih mediji niso smeli objaviti, bodisi ko poimensko pripoveduje o okoliščinah, v katerih je bilo nasilno ubitih na desetine ljudi, a tega niso preiskovale policije, ne o tem razsojala sodišča. Njeni viri seveda niso bili agencije in državni uradi, temveč sorodniki žrtev in očividci ter kdaj tudi pričevalci s farsičnih sodnih procesov, ki niso nikoli ničesar odkrili.

Toda njen novinarski angažma se ni končal z vlogo »reporterke smrti«, zakaj z enako natančnostjo je popisovala tudi početje demokratske opozicije. Neprizanesljiva do bogato plačane samocenzure novinarskih kolegov in ena redkih, ki so zaznali Putinov vzpon ne kot prosti vznik neosovjetske oblasti, ampak kot racionalni odgovor na početje demokratov, kot so bili Čubajs, Nemcov, pa deloma tudi liberalec Javlinski. Ljudstvo časa njihove prosperitete pod Jelcinom ni doživelo kot zlato dobo demokracije, ampak kot »drekokracijo«. Zato je Putin lahko zmagoslavno vzletel z njihovega hrbta.

Zahodnjaki so takoj simpatizirali z oligarhom Hodorkovskim, ker ga je putinska oblast razlastninila in zaprla, Politkovska pa je bila zadržana. Niti ne toliko zadržana kot iščoča. Z njim je naredila tudi intervju, a sodbo si je ustvarila šele v trenutku, ko je začel Hodorkovski gladovno stavkati: »Zdaj je postal eden od nas. Oligarhi gladovno ne stavkajo. To počnejo navadni ljudje, taki, kot smo mi.« Briljantna knjiga o novinarki, ki je do smrtonosnega izstrelka udejanjala prvovrstno novinarstvo tudi v razmerah avtoritarnega režima.