9. 10. 2008 | Mladina 41
Prosperiteta je za vogalom!
Kako je kapitalizem postal večen
Velika depresija je prišla po veliki orgiji. Ali natančneje: zlom borze leta 1929 je prišel po dolgi žurki, ki je trajala vse tja od konca I. svetovne vojne - hja, vse tja od velike klavnice, ki je ljudi delala mrtve, prestrašene in depresivne. Ko je bilo vojne konec, so se ljudje hoteli eskapistično znoreti. Hoteli so plesati: dobili so plesišča, ki se niso nikoli ustavila, dobili so nove plese (charleston, lindy hop, breakaway ipd.), ki so povzeli želje, fantazije in dinamiko nove dobe, dobili so speakeasyje, v katerih so - po začetku prohibicije - tešili svoje transgresivne, dekadentne apetite, dobili so jazz, ki je dal tej dobi - »divjim dvajsetim«, »norim letom«, »zlati dobi« - eno izmed imen. Jazz Age. Nič, hoteli so nadoknaditi zamujeno. Živeli so hitro, divje, noro, dekadentno. Hoteli so glamur in seks: dobili so »flapper«, nov tip sodobne, urbane, neodvisne, sproščene, evforične, hedonistične, kratkokrilne ženske, ki je postala trademark te dobe. Hoteli so biti novi, prerojeni, moderni, prestižni: dobili so art deco in nebotičnike, ceste in motele, telefone in zabavo, bejzbolista Baba Rutha in letalca Charlesa Lindbergha, radio in zvočni film. Vse je cvetelo - gospodarstvo, znanost in lifestyle. In vse troje je bilo povezano. Fordov model T je postal simbol te troedinosti - in obenem simbol silne prosperitete. Vsi so ga hoteli imeti. In v nekem smislu so ga vsi imeli. Če pa ga že ravno niso imeli, potem so o njem vsaj sanjali. Dvajseta so v Američanih - in ne le v njih - prebudila slo po trošenju, zapravljanju, konzumiranju.
Avto in radio sta bila znak, da je prišla svoboda, ozaljšana s kapitalizmom, ki je zlezel v svojo laissez-faire fazo. Ali kot je dahnil predsednik Warren Harding, ki je Belo hišo prevzel sredi dvajsetih: »Glavni posel Američanov je posel.« Novi predsednik, Herbert Hoover, alias »Veliki inženir«, ki so ga inavgurirali na začetku leta 1929, je to le dopolnil: »Mi v Ameriki smo danes bližje zmagi nad revščino, kot je bil kdorkoli kadarkoli v katerikoli deželi.«
V resnici so vsi skupaj živeli na sposojenem času - in na sposojenem denarju. Točno, živeli so tako, kot da bo jutri konec sveta. In res ga je bilo. Wall Street, finančni master-mind te orgije, se je zrušil. Zabave je bilo konec. Vsi so izgubili - tudi Groucho Marx. In ta nagli, sunkoviti, katastrofalni, apokaliptični konec zabave je hitro dobil svetopisemske razlage, češ civilizacijo, ki je živela v »grehu«, je doletela »kazen«. No, tudi bolj sekularni avtorji so poudarjali, da je bil veliki »crash« le direktna posledica nebrzdane, povsem deregulirane orgije. Logično, ne? Niti ne, kot v knjigi Veliki zlom pravi sloviti ekonomist John Kenneth Galbraith: »Dvajseta s svojo prosperiteto niso ustvarila nobene nujnosti, da bi morala biti trideseta depresivna.«
V kolapsu in stagnaciji, ki mu je sledila, ni bilo nič neizogibnega, ali bolje rečeno - depresija ni bila »usojena«. Logično: s kapitalizmom ni nič narobe, ker je »usojen«. In ker s kapitalizmom ni nič narobe, boste zaman iskali kako enotno teorijo o tem, kaj se je zgodilo leta 1929 - po drugi strani pa boste našli veliko teorij, ki se bijejo (okej, bijejo se tudi o tem, kaj je sprožilo veliko depresijo, zlom Wall Streeta ali kaj drugega, recimo zategovanje kreditov, protekcionizem, bankrot vplivne Bank of the United States, Hooverjeve nerodne poskuse, da bi »zbalansiral« budžet, slaba regulacija, slaba bančna in korporativna struktura, opustitev zlate osnove, serija navidez nepovezanih mednarodnih »incidentov« in kriz, ki so recesijo pognali v paniko ipd.), pa tudi veliko mitologije, ki je postala motor zgodbe o letu 1929, in celo nekaj konspirologije (zlom borze in veliko depresijo so zarotniško zrežirali britanska vlada, Bank of England in njen guverner Montagu Norman, ki so skušali London spremeniti v finančni center sveta), ki je itak del obvezne opreme velikih dogodkov, še zlasti »apokaliptičnih«.
Galbraithu, profesorju na Harvardu, ki je vedel, da ima Wall Street dovolj razlogov, da prikriva, maskira in kranclja hazardersko naturo borznega poslovanja, in da je zlom Wall Streeta lažje razložljiv kot velika depresija, je bila konspirologija kakopak tuja. »Nihče ni bil odgovoren za veliki zlom Wall Streeta. Nihče ni projektiral predhodne špekulacije. Vse to je bil produkt svobodne volje in odločitev tisočih posameznikov. Slednjih niso odpeljali na klanje.« Ampak so šli sami, gnani z »lunatičnostjo, ki vedno zgrabi ljudi, ki jih je zgrabila ideja, da lahko zelo obogatijo.« No, jeseni leta 1929 pa se je, magari le za kratek čas, pokazalo še nekaj drugega: »Da so tudi najmogočnejši Američani le ljudje. Kot večina ljudi so naredili nekaj neumnosti.« Problem je bil v tem, da so se začeli borzno-finančni mogotci obnašati kot mali ljudje. Nič, v temelju vseh teorij o zlomu Wall Streeta je očitno teza, da s samim kapitalizmom ni nič narobe, kar je ironično potrdila tudi slovita anekdota, ki spremlja legendo o letu 1929, specifično - anekdota o tem, kako je neki kapitalist ugotovil, da se Wall Streetu obeta nekaj hudega: borzne nasvete mu je začel dajati brivec! Ali hotelski sluga, oh, ali pa čistilec čevljev. Odvisno pač od verzije tega mita. Kapitalistov sklep je bil logičen: če se vsi - tudi mali ljudje - ukvarjajo z borzo, če vsi - tudi mali ljudje - histerično vlagajo na borzo, če se vsi - tudi mali ljudje - igrajo z borzo, potem nas čaka katastrofa! Vprašanje je le, kaj je bilo prej - mitologija leta 1929 ali znanost o letu 1929? Obe pa sta poskrbeli, da ta pekel ni bil videti kot posledica večnosti kapitalizma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.