Marc Levy: Prihodnjič

+ + +

Izterjevalci karmičnega dolga

»Ravnokar si mi povedal dolgo ljubezensko zgodbo, ob kateri bi se zjokala moja stara mama in mogoče celo jaz, če bi le še malo nadaljeval,« komentira pred sladkobnim finalom, skoraj z našimi besedami, celoten ljubavni razplet poučeni in z vsem seznanjeni opazovalec in zvest prijatelj protagonista. Sama štorija res poskuša nagovarjati naše solzne mešičke in je verjetno pri bralkah s takšnim bralnim konceptom še toliko uspešnejša, zaradi silne plemenitosti in ovir, ki so postavljene med romaneskne osebe, in zaradi njihove klene razčustvovanosti. On je svetovna marka za delo prezrtega ruskega slikarja iz devetnajstega stoletja, v katerega se je zaljubil pri prvem obisku galerije v otroštvu, njegov prijatelj je ekspert za draženje umetnin, dražbeni komisar, bodoča žena je slikarka, njena rivalka galeristka, obe pa sta skrivnostno povezani s slikarjem. Ne samo zato, ker druga ob preurejanju angleškega podeželskega dvorca najde Mojstrovino, zadnjo sliko, narisano z barvami neznanega izvora, ki z leti ostajajo enake, ne bledijo in še manj temnijo, menda zaradi primešanih čustev. Ta klasični ljubič pa ima kriminalno ozadje, vendar ne na način organizacij, tolp, kraj, podmiznega trgovanja ali ponarejanja umetnin. Celoten razplet poganja reinkarnacijska strast: osebe so namreč čudno povezane s skrivnostno veščo, ki proučuje selitev duš, ona pravzaprav vse sproži in čisto nič brezinteresno, čeprav gre za svet umetnosti. Potem se dogajajo dežaviji in poka realnost in se za njeno poslikano kuliso odstirajo drugi prostori, predvsem pa časi, duše dvojčice in njihove energije, vibracije, se seštevajo in odbijajo kot magnetki in vse je tako znano in skrivnostno obenem. In potem se čudimo, kako lahko njuejdž zahodnjakom pomeni ideja o reinkarnacijah, ki se jih na Vzhodu bojijo kot hudič križa, takšno upanje in obet.

Levy je naredil obsežno raziskavo; že samo tistih, ki se jim zahvaljuje in jih ne poznamo, ob njih pa kar sama dražbena hiša Christie's, ki tudi nastopa v romanu, je za celo stran. In mi, ki o restavratorstvu in o tehnikah, s katerimi se ugotavlja pristnost in starost materialov, ne vemo nič, smo lahko samo skrušeni. Ta umetnostnozgodovinski del lepo teče in je napet, brez gub in razpok. Vendar je zraven vpletena še okultna nit, ki priskrbi gotsko atmosfero in eksploatira romantiki tako drage motive, z luno osvetljene skrivne sobice, strupe in protistrupe, daljna sovraštva in ljubezni, ki premagujejo čas, in samo malo manjka do vitic, ki se nežno sprijemajo in objemajo nad grobovi. Levy ta imaginarij dovolj spretno uporablja, čeprav potem zaide v skrajne pocukranosti in trivialnosti, Prihodnjič pa je žanrski bastard, ki bi ga morali oglaševati kot tri v enem: mehčalec, solzivec, regenerator.