Do otoka s pretvezo

V preteklih štirih letih je rimskokatoliška cerkev (RKC) dosegla že skoraj vse zgodovinske cilje, ki si jih je zastavila ob osamosvojitvi. Vrhovno sodišče je razveljavilo proces proti škofu Rožmanu, novi zakon o verski svobodi je izboljšal socialno varnost duhovnikov in jih vpeljal v policijo, zapore in bolnice. V denacionalizaciji je cerkev dosegala rekordne zmage. Poleg vrnjenega objekta na Vrbanski v Mariboru ji je država nakazala še 8,3 milijona evrov odškodnine. V preteklih letih so bile katoliške organizacije največje prejemnice sredstev za promocijo znanosti. Cerkvi je uspelo celo obdržati pornografijo na televizijskih kanalih svojih podjetij (T-2), ki se jim kljub obljubi še ni odpovedala. Na koncu je manjkala le še pika na i. Blejski otok. Kazalo je, da ga je leta 2007 z odločbo ustavnega sodišča za večno izgubila. Toda ne. Nedavno, dva tedna po volitvah, je aktualna vlada rešila tudi ta problem.

Sveta vztrajnost

Spor med cerkvijo in državo o Blejskem otoku je eden najdlje trajajočih denacionalizacijskih postopkov in gotovo tudi eden najtežjih. Predvsem zato, ker je v začetku devetdesetih cerkev želela otok in objekte na njem dobiti vrnjene v naravi, čemur je država ves čas nasprotovala zaradi posebnega statusa, ki ga je ta spomenik užival. Cerkvena vera v njihov »prav« je izhajala iz tisočletne zgodovine. Že daljnega leta 1004, ko so briksenški škofje blejsko posest z otokom prejeli v dar od cesarja Henrika II., naj bi RKC zagospodarila na danes edinem slovenskem otoku. Ta je leta 1688 prešel v last in posest Škofije Ljubljana. S kratkim, Napoleonovim intermezzom je bil njen vse do leta 1946, ko ga je tedaj še ljudska republika Jugoslavija nacionalizirala. V samostojni Sloveniji, ki je začela popravljati zgodovinske krivice, bi po prepričanju RKC otok moral biti vrnjen cerkvenemu gospostvu.
RKC ima srečo, da je Slovenija ena izmed redkih tranzicijskih držav, ki se je odločila za zapleteno vračanje nacionaliziranega premoženja v naravi. Med drugim prav zaradi poprave krivic ali zahvale cerkvi za pomoč pri osamosvojitvi. »To lahko vidimo tudi iz načina, kako so se konkretni postopki vodili. Pokljuški gozdovi, srednja kmetijska šola v Mariboru, nekateri objekti v Ljubljani. Tudi tam, kjer bi bila možnost, da se zaradi prizadetosti javne koristi v naravi objekti ne vrnejo, so se mnogokrat cerkvi vrnili v naravi,« pravi Miran Potrč (SD), eden izmed največjih poznavalcev denacionalizacije med poslanci. V zakonu o denacionalizaciji je cerkveni privilegij jasno razviden v tistem členu, ki prepoveduje vračati zemljo, gozdove in druge nepremičnine fevdalnega izvora, izjema je premoženje verskih skupnosti. Po tej logiki je cerkvi v zadnjih letih uspelo dobiti skoraj vse nesakralne nepremičnine, ki jih je zahtevala. Razen Blejskega otoka seveda, kjer se je zataknilo.
Kljub zakonski širokosrčnosti je namreč država omejila vračanje nepremičnin, ki so imele status naravne in kulturne dediščine. Toda tak status so morale imeti še pred sprejemom denacionalizacijskega zakona. V nasprotju z denimo Betnavskim gradom pa je bil ravno Blejski otok že leta 1947 zavarovan kot naravna znamenitost in kulturni spomenik. Pri tem argumentu je država ves čas vztrajala. V zadnjih 15 letih so vlade, državno pravobranilstvo, na koncu pa tudi sodstvo vse do najvišjih instanc na upravnem, vrhovnem in ustavnem sodišču cerkvi odrekali pravico do otoka. Eden izmed argumentov je bil tudi 51. člen zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981, ki zapoveduje, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni lastnini, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine ali na njem pridobiti lastninske pravice.
Največ, kar je RKC na koncu uspelo dobiti, je bila cerkev na otoku. Leta 2001 je na podlagi odloka ministrstva za kulturo RKC dobila cerkev Marijinega vnebovzetja, ne pa tudi otoka in preostalih treh nesakralnih objektov. »Pri tem zelo zapletenem primeru je bilo osnovno izhodišče slovenskih sodišč, da je bil otok razglašen za kulturni spomenik, še preden je bil sprejet zakon o denacionalizaciji. In razen sakralnega objekta, torej cerkve, na otoku ostalega v naravi ni bilo mogoče vrniti. V tem smislu je odločilo tudi vrhovno sodišče. In ustavno sodišče je pritožbo RKC zavrnilo. Pravno je bila stvar rešena,« strnjeno pojasnjuje dr. Lojze Ude z ljubljanske Pravne fakultete srž zadeve. Toda cerkev se s tem tudi po odločbi ustavnega sodišča ni strinjala, zato se je leta 2007 pritožila na strasbourško sodišče za človekove pravice. Kljub temu da je bila zadeva v Sloveniji pravnomočno zaključena, je marsikoga marca 2008 začudilo, ko kulturno ministrstvo ni objavilo razpisa za novega upravljavca državnih nepremičnin na otoku. Sporočili so, da bo ministrstvo upravljavca začelo iskati šele takrat, ko bo jasno, če bo otok zares ostal v državni lasti. »Formalnopravno pa obstaja možnost, da v teku postopka na sodišču v Strasbourgu pride do medsebojne poravnave - v tem primeru bi se to vprašanje lahko rešilo tudi na kakšen drug način,« so že tedaj napovedovali na ministrstvu.
Zgodba naj bi sedaj prišla do srečnega konca. Vladni urad za komuniciranje je javnosti sporočil veselo novico, da je državi »uspelo« z RKC skleniti zgodovinski kompromis, po katerem bo koza cela, volk pa sit. Leta trajajoče pravdanje naj bi se končalo s poravnavo. Cerkev naj bi privolila, da bo lastnica otoka še naprej ostala država, v zameno pa bodo vse tri še preostale nepremičnine na otoku prešle v last blejske župnije. V skladu s tem dogovorom naj bi RKC umaknila tudi pritožbo, ki jo je glede denacionalizacijskega zahtevka naslovila na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Ministrstvo za kulturo kaj več od tega ni sporočilo. Vsebina sporazuma, ki ga je vlada določila 9. oktobra, nosi namreč oznako interno. »Ravnanje s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti je javno, razen v primerih, ko poseben zakon določa drugače,« piše v leta 2007 sprejetem zakonu o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, ki tajno ravnanje s premoženjem države dovoljuje le v izjemnih primerih. Denimo z vojaškimi objekti. Pod to, vojaško kategorijo očitno sodi tudi Blejski otok.

Vojaške skrivnosti

Kljub temu smo na Mladini dobili »interni« sporazum med RKC in državo glede Blejskega otoka, ki pa v sebi skriva še nekatere druge pomembne podrobnosti. Ti bi javnosti morali biti znani, a jih obe stranki v postopku, cerkev in ministrstvo za kulturo, ne želita objaviti. Iz dokumenta izhaja, da gre pri sporazumu za poravnavo pred strasbourškim sodiščem. Dogovor namreč nosi naslov »Sporazum o zaključku postopka pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic in s tem končanju odprtih vprašanj denacionalizacijskega postopka vračanja nepremičnin Blejskega otoka ter upravljanju in gospodarjenju«. Ker do poravnave pred strasbourškim sodiščem ponavadi prihaja, ko se ena od strank zave, da bi lahko primer izgubila, bralca že takoj na začetku prešine, da so morda slovenska sodišča v zadnjih 15 letih v tem primeru stvar hudo zavozila.
Na to obe stranki, ministrstvo za kulturo in cerkev, v sporazumu tudi ves čas namigujeta. Čeprav je postopek v Strasbourgu začela RKC, se s pepelom posipava država, ki priznava, da bi bil postopek pred sodiščem dolgotrajen in da bo neurejeno stanje škodljivo za vse ter da je treba pri rešitvi zadeve upoštevati »tudi perspektivnost odnosov med državo in cerkvijo, ki sta instituciji istega naroda«. V tem cilju izboljšanja odnosov in »ob upoštevanju dejstva, da so zoper denacionalizacijsko odločbo v še nerešeni pritožbi uveljavljeni tehtni pravni razlogi ... sta obe stranki pripravljeni vzajemno popustiti«. A cerkev v besedilu na kompromis pristaja le ob določenih pogojih. In sicer da dobi vrnjene vse preostale nepremičnine na otoku, brez katerih ne bi mogla gospodariti. In še, da dobi pravico upravljanja in gospodarjenja s celotnim otokom. Šele v tem primeru je RKC »pripravljena umakniti pritožbo na evropskem sodišču, kar je ob že nakazanih uporabljenih pravnih podlagah v dosedanjih postopkih nedvomno tudi v interesu države«, piše v sporazumu.
V vsaki poravnavi ponavadi obe stranki kaj pridobita. To v tej konkretni »poravnavi« gotovo velja za RKC. V nasprotju z dosedanjimi odločbami sodišč ji bodo pripadle vse ostale nepremičnine na otoku in vezni trakt med njimi, torej tudi zemlja na Blejskem otoku. V breme države bo lahko cerkev vknjižila služnostne pravice, to so poti dostopa po razvejanem, majhnem otoku, v souporabo bo dobila tudi komunalno infrastrukturo. In drugič, celotni otok bo RKC dobila v najem. Dejansko gre za »najem«. Sprva je namreč v sporazumu navedeno, da znaša cena za letni najem državne zemlje na otoku 20 tisoč evrov, takoj za tem pa se država najemnini odpoveduje, saj naj bi stavbe na otoku zaradi starosti zahtevale »povečana sredstva za redno vzdrževanje«. V sporazumu piše, da naj pričakovani možni dohodki iz zemlje na otoku ne bi presegali stroškov rednega vzdrževanja, zaradi česar bo država cerkvi za 45 let državno površino otoka odstopila brezplačno.
A Blejski otok le ni tako neprofiten objekt. Odkar se je blejska župnija odločila pobirati vstopnino (3 evre) za ogled cerkve, so prihodki Družbe svetega Martina, d. o. o., ki upravlja z nepremičninami na otoku, zrasli na 380 tisoč evrov letno. Na koncu leta jim je ostalo še 72 tisoč evrov dobička. Z drugimi besedami, razlogi, zaradi katerih se država odpoveduje še tako simbolični letni najemnini 20 tisoč evrov, niso tako prepričljivi, še posebej, ker bo sedaj lahko cerkev zaprosila za evropska in druga sredstva in ker država tako ali tako nosi breme pri obnovi kulturnih spomenikov državnega pomena. Pa tudi 45-letni najem otoka ni dokončen. RKC s sporazumom dobiva še predkupno in predzakupno pravico do zemlje. Če bo torej država čez petdeset let našla koga drugega, ki bo želel najeti ali kupiti zemljo na Blejskem otoku, bo morala sprva pod istimi pogoji najem ali nakup ponuditi cerkvi.
Pod pretvezo
Kaj bo torej od poravnave iztržila država? Vlada sporoča, da bo v zameno RKC umaknila pritožbo na strasbourškem sodišču. Za zdaj je še ni. Iz ljubljanske nadškofije so nam odgovorili, da je »umik pritožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevi Blejski otok ena od točk sporazuma med Župnijo Bled in Ministrstvom za kulturo, ki ga Nadškofija Ljubljana dosledno spoštuje«. Ravno v tej točki pa se skriva glavni absurd. Cerkev namreč ni imela nikakršne možnosti, da bi spor pred strasbourškim sodiščem dobila. Niti teoretično v Strasbourgu ne bi mogla dobiti tistega, kar si je želela: v last in posest celoten Blejski otok. Zaradi tega ni jasno, česa se je država pravzaprav ustrašila in zakaj je v sporazumu šla celo tako daleč, da je v prvi točki sporazuma sklenila, da Blejski otok »ni javno dobro«, zaradi česar 51. člen zakona o naravni in kulturni dediščini otoka ne izvzema iz pravnega prometa.
Evropsko sodišče za človekove pravice razsoja namreč le o kršitvah človekovih pravic, v ta namen pa ne razveljavlja, denimo, odločb ustavnega sodišča in nepremičnin tudi ne vrača v naravi, temveč zgolj nalaga odškodnine. V primerjavi s slovenskimi denacionalizacijskimi odškodninami, denimo 8,3 milijona evrov, kolikor je RKC dobila zato, ker v postopku nacionalizacije ni mogla uporabljati nepremičnin ob Vrbanski cesti v Mariboru, so ti zneski zanemarljivi. V doslej najbolj odmevnih denacionalizacijskih odločbah so strasbourški sodniki višino odškodnine določili pri okrog 5 odstotkih premoženja. Po cenitvi iz leta 1997 so bili trije objekti na Blejskem otoku, ki jih cerkev ni dobila, vredni približno 250 tisoč evrov. Pet odstotkov od tega znaša okrog 12 tisoč evrov odškodnine. Skratka, nič. Pa še do tega »nič« cerkev po vsej verjetnosti ne bi bila upravičena, saj se je odškodnini tudi izrecno odpovedala s tem, ko je zahtevala otok v naravi.
Za povrh vsega se strasbourško sodišče doslej niti ni vtikalo v denacionalizacijske postopke, saj so se v prvih sodbah postavili na stališče, da namen denacionalizacije nikakor ni restitucija, torej vračanje premoženja in ponovitev stanja izpred 50 let, ampak poprava človekovih krivic. V primeru Slovenije, ki je uvedla enega najugodnejših režimov vračanja premoženja, ki je bil pisan na kožo RKC, bi torej strasbourško sodišče težko našlo sploh kakšno kršitev človekovih pravic. To priznava tudi Ude, ki smo mu interni sporazum poslali v pregled. Po njegovem mnenju je država z omenjenim sporazumom nepremičnine prenesla v last RKC nezakonito. »Država to poskuša sedaj prikriti kot sporazum ob zaključku postopka pred evropskim sodiščem. A bilo bi absurdno, če bi strasbourško sodišče poseglo v slovensko odločbo, ko pa smo imeli v Sloveniji najboljšo in tako široko uveljavljeno denacionalizacijo. Zdi se mi, da poskuša vlada prikriti bistvo, in sicer da gre za odtujitev,« pravi Ude, ki dodaja, da bi v nasprotnem primeru morali v Strasbourgu na glavo postaviti celotno denacionalizacijo na Madžarskem, Beneševe dekrete, vračanje nemškega premoženja na Poljskem, Češkem ...
Toda absurd je še večji. Na evropskem sodišču za človekove pravice so nam pojasnili, da se postopek št. 4095/08, rimskokatoliška cerkev proti Sloveniji, še niti ni začel. Uradno je primer pri njih zaveden kot eden izmed množice tistih (»pending«), ki jih sodišče še niti ni sprejelo. To pomeni, da tudi slovenskega pravobranilstva, ki brani interese države, niso obvestili. Na pravobranilstvu tako nimajo nobene uradne informacije niti o postopku pred strasbourškim sodiščem niti o poravnavi zaradi njega. »Na vaše vprašanje o mnenju Državnega pravobranilstva glede pogodbe med RKC in Vlado v zvezi z Blejskim otokom vam sporočamo, da Državnemu pravobranilstvu taka pogodba ni bila predložena niti ni bilo zaprošeno za pravno mnenje glede nameravane sklenitve pogodbe,« nam je odgovoril generalni državni pravobranilec Lucijan Bembič.
Kako je torej mogoče, da vlada privoli v poravnavo v primeru, ki ga strasbourško sodišče niti ni sprejelo, o katerem državno pravobranilstvo ni obveščeno in tega tudi ni moglo predlagati? Edini možni odgovor je, da je sporazum veliki »blef«.

Nezakonit in neustaven

Sporazum med vlado in cerkvijo pa ni samo blef, očitno je tudi nezakonit. Podaritev nepremičnin RKC mimo vseh postopkov, v obliki nekakšnega sporazuma o poravnavi, ki je v nasprotju z vsemi dosedanjimi odločbami sodišč, je namreč v evidentnem nasprotju z leta 2007 sprejetim zakonom o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, ki v 23. členu pravi, da se nepremično premoženje države lahko brezplačno odsvoji le, »če je pridobitelj oseba javnega prava ... in se s tem zasleduje javni interes«. Cerkev seveda ni oseba javnega prava. Če že, bi po zakonu država morala jasno opredeliti javni interes - česar v sporazumu niso storili - poleg tega bi morala biti takšna odsvojitev vpisana v programu odprodaj, o katerem bi moral biti obveščen parlament. Če ti pogoji niso izpolnjeni, pravi zakon, je takšna pogodba nična.
Če bo sporazum dejansko podpisan, se na koncu postavlja le še vprašanje, kdo ga bo izpodbijal. Država ga ne bo. Cerkev in ministrstvo za kulturo v odhodu, ki naj bi oktobra opravljalo samo še tekoče posle, sta v sporazum, ki ga objavljamo na spletni strani Mladine, zapisala tudi, da se obe stranki »odpovedujeta pravici izpodbijati to pogodbo«. K sreči obstaja v zakonu o obligacijskih razmerjih določilo, ki pravi, da ima vsaka zainteresirana oseba v določenem roku pravico izpodbijati nične pogodbe. Kar pomeni, da se lahko zaradi njene ničnosti pritoži vsak državljan.
»Poravnava« v primeru Blejskega otoka še ni končana. Dejansko je le še bolj obremenila odnose med državljani in cerkvijo ter ponovno oživila vprašanje prevelikega vpliva RKC na slovensko politiko. Skoraj gotovo so bile namreč nekatere politične stranke v zadnji politični kampanji nagrajene z donacijami cerkvenih podjetij. Tudi zaradi takšne politike. Podobno je cerkev v veliki meri financirala tudi zadnjo Peterletovo predsedniško kampanjo. In prav za časa kratke Peterletove vlade je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, ki je pisan na kožo RKC.