6. 11. 2008 | Mladina 45 | Kolumna

Anti-bush

Izbruh finančne krize je prišel ravno pravi čas, da je tlakoval pot v porušene republikanske Pompeje in zapečatil McCainovo usodo

Ameriške volitve so postale politični dogodek leta zaradi treh razlogov. Najprej zaradi pomembnosti, ugleda in moči, ki jih ima predsednik najmočnejše in najbogatejše države na svetu. Hkrati so ZDA prav sedaj v središču svetovne finančne krize, ki bo bistveno zamajala temeljne okvire globalnega kapitalizma. Nazadnje je tu karizmatični Barack Obama, ki s svojo drugačnostjo simbolizira nov tip svetovnega političnega voditelja. Tako so politične spremembe v ZDA postale Arhimedova točka želenih rešitev, ki jih bolj kot kadarkoli potrebuje ves svet. Sklep se zdi preprost. Če bo novemu predsedniku ZDA uspelo premagati političnoekonomske zagate svoje države, bo s tem pomagal reševati tudi temeljna razvojna vprašanja svetovnega kapitalizma.
Američani so z letošnjimi volitvami dobili natančno tisto, kar so pričakovali. Obama in McCain sta najprej sredi krize uprizorila najdražjo volilno predstavo v politični zgodovini države. V podobi novega predsednika so vedno želeli dobiti mešanico karizmatične mladosti JFK, Nixonove premetenosti, Reaganovega optimizma in Clintonovega nalezljivega nastopaškega populizma. In vse to pooseblja Barack Obama. Predvsem pa je večina hotela anti-Busha. Bush je ZDA pripeljal v središče globalne finančne krize, z velikimi notranjimi ekonomskimi protislovji, zamejeno demokracijo glede človekovih pravic in svoboščin. Predvsem pa so ZDA po letu 2003 potonile v močvirju iraške vojne in arogantnega unilaterizma v mednarodni politiki. Bush se je leta 2000 prodajal kot »sočutni konservativec«. Svojo politiko je utemeljeval na poslovnih dinastijah, religioznih vrednotah, militarizmu in konservativnem neoliberalizmu, ki so ga poganjali ugledni intelektualni think tanki. Bil je preprosto zabavnejša alternativa kot resni Al Gore in ravno dovolj prepričljiva ideološka podoba povprečne konservativne Amerike glede na glamurozno kaotičnost demokrata Clintona. Toda Bush se je čez noč iz omejenega podeželskega predsednika prelevil v radikalnega davčnega in šolskega reformista/reformatorja, globalnega politika in vojaškega voditelja. »Bušizem« je v osmih letih postal sinonim globalnega liberalnega kapitalizma in zblojene imperialne vloge ZDA kot svetovne sile, ki sta najodgovornejša za sedanjo globalno krizo trajnostnega razvoja.
Busheva katastrofalna politična dediščina in poraz ameriškega konservativizma nista povsem naključna. Izhajata iz napačnega razumevanja trga in liberalizma. Zato je izbruh finančne krize prišel ravno pravi čas, da je tlakoval pot v porušene republikanske Pompeje in zapečatil McCainovo usodo. Toda do podobnega sklepa pridemo tudi po drugi poti. Ponujajo ga teorije dolgoročnih hegemoničnih ciklov (Modelsky, Goldfrank), svetovnega kapitalističnega sistema (Wallerstein) ali pa zgodovinskih menjav velikih sil (Kennedy) v zadnjih petsto letih. ZDA so s tega vidika sodobni političnoekonomski imperij, ki izgublja vodilno vlogo v svetovni ureditvi in sedanja finančna kriza in ekonomska recesija sta dejanski dokaz začetka njegovega propada. Po slabih sedemdesetih letih se je kriptoimperij znašel na padajoči črti dolgoročnega cikla. Globina sedanje krize in kultura možnih sprememb dokazujeta, da ZDA ne morejo same opraviti niti s sveto vojno z nevidno mrežo svetovnega terorizma niti z ekonomskimi baloni špekulativnih svetovnih financ. Podobno velja za globalna ekološka, demografska in razvojna vprašanja sodobnega sveta. Še več, ves mednarodni red in njegove institucije so trenutno ustvarjeni za legitimacijo te ameriške nemoči.
Paradoks globalizacije je, da svet postaja bolj integriran, velike sile, kot so ZDA, EU, pa tudi Rusija in Kitajska, pa vedno bolj difuzne. Dinamičnost globaliziranega sveta je drugačna kot včeraj. Produkcijske sposobnosti, kupna moč in celo širitev demokratičnih institucij so veliko bolj razpršene kot kadarkoli, monopolizacija ekonomske, politične in vojaške moči je stvar preteklosti. Svet je kot vezna posoda, kjer nihče ne more preživeti brez mrežne povezanosti. Svetovnih težav ni mogoče obvladovati brez multilateralnih ekonomskih dogovorov in tudi države kot centri politične suverenosti lahko preživijo samo v tesnih regionalnih povezavah. Sedanji finančni zlom je najboljši dokaz, da potrebujemo nove globalne institucije in novo svetovno ureditev. ZDA lahko znotraj tega še vedno igrajo vlogo osrednjega koordinatorja novih pravil igre, EU lahko ponudi najizvirnejši način regionalnega povezovanja, Kitajska in Indija pa političnoekonomski sistem za najučinkovitejše premagovanje nerazvitosti, toda nihče ne more več delovati kot svetovna imperialna sila.
Novi ameriški predsednik je znotraj teh razmerij lahko ključna figura novega institucionalnega zasuka, v ZDA in na svetovni ravni. Maničnost finančne krize in obvladovanje sedanje tvegane družbe potrebujeta predvsem psihološki šok. Preseči moramo sedanjo kulturo strahu in negotovosti, ki postaja temeljni vzvod sedanje realne gospodarske krize. Arhimedova točka tega zasuka so političnoekonomska pričakovanja in prav zato so svetovni kapitalski trgi, podjetniški krogi in politične elite toliko stavili na zmago Baracka Obame. Do zmagoslavja so mu pomagali trije dejavniki. Najprej gre za popoln polom Busheve konservativne vizije ZDA kot svetovne imperialne sile. Hkrati so demokrati sestavili največjo politično investicijo v vsej ekonomski zgodovini demokratičnih volitev, ki je v dveh letih pometla z republikanci. In nazadnje je Obama z meteorsko politično kariero senatorja antipod sodobnih političnih mediokritet, ki danes obvladujejo svetovni sistem držav. Dobili smo prvega temnopoltega predsednika ZDA z vizijo sprememb, doma in v tujini. Američani si doma lahko obetajo več evropske socialne države, svet bo zagotovo nazdravil pristopu h kjotskemu sporazumu in vojaškemu umiku iz Iraka.
Leta 2001 je Le Monde ob terorističnem napadu na WTC v New Yorku zapisal, da smo vsi Američani. Te dni refren »Nous sommes tous American« pomeni, da z Obamo vsi pričakujemo drugačno Ameriko in novo skupno reševanje globalnih vprašanj. Ameriška volilna »obamomanija« bo tako prerasla v globalni »obamonizem«, mešanico pragmatičnih korakov z veliko očarljivosti in karizme nove svetovne politične zvezde.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.