Odsev

zadržan

Rimejk korejske predelave Solarisa.

Kieferja Sutherlanda ste morda res videli v mnogih filmih, toda lik, ki ga igra v Odsevu, ste definitivno videli v več filmih kot njega. Sutherland je namreč Ben Carson, tipični zjebani Američan. Nekdanji policaj, ki je zamočil in ponesreči ubil drugega policaja. Alkoholik, ki se je streznil. Družinski človek, ki je izgubil družino, tako da zdaj bivakira pri sestri (Amy Smart), delo pa združuje kot varnostnik v propadlem newyorškem trgovskem centru Mayflower. Časopisni članek, ki je ovekovečil njegovo »napako«, leži še vedno tam - kot memento, ki noče stran. In ko zjutraj vstane in se odplazi do kopalnice, kjer se zazre v ogledalo, ve, da je del njega ostal v tistem ogledalu. Z vsakim pogledom v ogledalo ga je manj. Veliko tabletk je potrebnih, da zafila tisto, kar je iz njega izginilo. Ljudje se morda spremenijo - ogledala nikoli. Keanu Reeves je v Kraljih ulice izgledal natanko tako, le da je še imel značko in misijo. Ben nima ne prve ne druge. Ko ponoči varuje tisti trgovski center, »miren kraj«, kot ga opozorijo, je videti kot privatni detektiv, ki v svoji mali, ceneni, mračni, obrabljeni pisarni čaka na odrešilni telefonski klic - na misijo. Lahko, da si ga je izmislil Raymond Chandler. Lahko, da si ga je izmislil Walter Mosley. Lahko, da so si ga izmislili vsi, ki so prišli vmes. Njegova ponošena resnost in hard-boiled melanholija, ne ravno signala iz prihodnosti, ki se hočeta postaviti na noge, ampak signala, da je pred nami človek, ki je vso svojo prihodnost že porabil, prideta s teritorijem. Čakamo le še na kak njegov mali sarkazem, saj veste, na wisecracking - želimo si pač, da bi se še verbalno pofočkal na žanr, v katerem nastopa. Pa se ne. Slišimo le njegov: »Fuck this place!«
Odsev namreč ni hard-boiled triler, detektivska odisejada urbanega desperadosa, ampak film s hard-boiled ekspozicijo, ki mutira v horror - in dolg pogovor z ogledali. »Kaj hočeš od mene!?« Pa: »Ne! Prosim, ne! Nikar! Ne ubij me!« In: »Nisem hotel zbežati!« Da je za dialoge z ogledali veliko priložnosti, se razume samo po sebi - trgovski center je poln ogledal, v katerih tli pošast. Bolj ko se svetijo in bleščijo, hujša so in bolj čudno živa - in prej obsedejo človeka. Obsedla so prejšnje varnostnike, in to tako, da so počeli grozne reči. In obsedati začnejo tudi Bena, ki bi si, če bi bil bolj razgledan, verjetno rekel: Šit, dogaja se mi jebeni Solaris! Ali pa Krvavi horizont! Ali pa Sfera. In drugi rimejki Solarisa. No, Benu se de facto dogaja h'woodski rimejk korejske predelave Solarisa-cum-Šajnanja-cum-Obrata vijaka, ki jo je leta 2003 posnel Kim Sung-ho. Ker pa ni tako razgledan kot auteur tega šokerja, Alexandre Aja (Krvava romanca, Opazujemo te), lahko le napol ničejansko, napol lacanovsko ugotovi, da ne gleda on v ogledala, ampak ogledala gledajo njega. In ga vodijo, usmerjajo, obvladujejo in silijo v grozne, morilske, samomorilske reči - reči, ki jih noče početi. Sestra mu sicer reče, da so ogledala »le steklo in srebro« in da ni ničesar niti nikogar »za njimi«, toda Ben, low-tech Jack Bauer, ve, da ogledala niso le steklo in srebro in da jim ne more pobegniti, ker so povsod - povezana s krvjo in vsemi tistimi tesnobnimi, grešnimi, hendikepiranimi pogledi, ki so šli v njih in tam potem tudi ostali. Tako so nevarni kot voda, okna in TV ekrani, ki ustvarjajo odseve. Nihče ni varen pred njimi - niti otroci niti nune. Oh, in niti gledalec, ki ima na koncu - ali pa še prej - tisti nezgrešljivi občutek, da je šlo - tako kot pri mnogih podobnih demonoidnih, nadnaravnih, deliričnih šokerjih - preveč v ogledala in premalo v Odsev.