Plošče / Fennesz: Black Sea

+ + + + +

Neke tople avgustovske noči smo pred leti doživeli nepozaben nastop Christiana Fennesza na zagotovo najboljšem poletnem glasbenem festivalu pri nas, tolminski Sajeti. Čeprav nastop avstrijskega kitarista in zvočnega manipulatorja ni bil pospremljen z vizualnimi efekti, je narava poskrbela za enkratno zapolnitev vrzeli, kar zadeva vizualno komponento. Medtem ko so se eksperimentalni, digitalno obdelani zvoki dobesedno zlivali po slikoviti, naravno osvetljeni idilični pokrajini, so se čutila radovednejših obiskovalcev polnila z raznovrstnimi barvami, ki so pod vplivom mojstrovin iz Fenneszovega prenosnika ustvarjale neverjetno toplo doživetje. Fenneszova zmožnost, da računalniško procesirane, eksperimentalne kitarske zvoke z veliko premišljene improvizacije približa formi konvencionalne skladbe - brez ritemsekcije, vokalista ali besedil -, je ob živem nastopu prišla še najbolj do izraza. Njegove tople zvočne pokrajine so širši svetovni javnosti prišle na ušesa z izdajo zdaj že legendarnega ploščka Endless Summer (2001), na katerem se je poklonil velikanu rockovske glasbe Brianu Wilsonu, seveda v nekoliko bolj noisovski, eksperimentalno elektronski različici. Tovrsten glasbeni izraz je Fennesza spremljal že od začetkov ukvarjanja z glasbo. Ob koncu osemdesetih let je ustanovil skupino Maische, ki je bila izrazno precej podobna skupinama Sonic Youth in My Bloody Valentine, kasneje pa je postal aktivni udeleženec dunajske tehnoscene in začel producirati in ustvarjati lastno avtorsko glasbo. Uspeh albumov Endless Summer in Venice (2004) mu je zagotovil zavidanja vredno število sodelovanj s priznanimi akterji eksperimentalne glasbe, kot so Jim O'Rourke, Ryuichi Sakamoto ali David Sylvian. Black Sea je že nekaj časa težko pričakovan album, s katerim nadaljuje pot, ki si jo je zastavil že s prvencem Hotel Paral.lel (1997). Oblikovanje zgoščenih zvokovnih struktur, tako značilnih za Fenneszovo ustvarjanje, se nadaljuje. Računalniško sprocesirani kitarski zvoki so pripeljani do neprepoznavnosti in ustvarjajo močan orkestralni pridih, še posebej pri daljših skladbah, kakršna je recimo uvodna Black Sea. Ta se začne z navidezno nepovezanimi zvočnimi drobci in se sčasoma razvije v prepoznaven, nekonvencionalen, hipnotičen kitarski zid, podkrepljen z mešanico značilnih elektronskih efektov in močnim psihedeličnim pridihom. Omembe vredno je tudi sodelovanje z nekdanjim kolegom iz dunajske založbe Mego Anthonyjem Paterasom; v skladbi The Colour of Three zaključno žvenketanje njegovega klavirja dobi skorajda ritmičen pridih. Akustične in električne kitare, ki jih boste težko prepoznali, sintetizatorji in številni elektronski efekti ustvarjajo zvočna potovanja, ki temeljijo na ambientalni in noisovski tradiciji. Fenneszovo izvirnost in prepoznavnost lahko brez sramu primerjamo z zvočnimi eksperimenti razvpitega Briana Ena, saj jih črnomorska sonična pustolovščina krepko preseže ...