Politika / Mar kdo ve, kaj dela?

Kako podjetjem v Evropi spet zagotoviti naročila, da bodo zaposlenim lahko ponudila službo za poln delovni čas in spodobne plače, da bodo lastnikom zagotovila ustrezen donos, državi pa davke in prispevke za financiranje zdravstva, šolstva, znanosti, javne uprave, pokojninske blagajne? Vse države iščejo odgovore na ta vprašanja.
Predsednik britanske vlade Gordon Brown je tako na primer prepričan, da bo pomagalo nižanje DDV-ja, ker bodo ljudje zaradi nižjih cen spet začeli več kupovati, proizvodna podjetja in izvajalci storitev bodo tako spet dobili več naročil in gospodarski stroj se bo postopno spet začel vrteti s staro hitrostjo. Hkrati je na dolgi rok treba izvesti še prestrukturiranje gospodarstva z vlaganji v razvoj novih, do okolja bolj prijaznih in energetsko učinkovitih tehnologij. Brownova vlada za Veliko Britanijo predlaga reševalni sveženj v vrednosti 23,6 milijarde evrov.
Na trošenje stavi tudi francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Njegov reševalni sveženj je vreden 26 milijard evrov, ki jih namerava porabiti predvsem za državno pomoč avtomobilski industriji, gradbenim podjetjem in socialno šibkim. V Evropi je treba še naprej proizvajati avtomobile, letala in ladje in zaščititi je treba strateška podjetja, pravi francoski predsednik.
Za varčevanje pa se na drugi strani zavzema nemška kanclerka Angela Merkel. Ker vztrajno zavrača predloge o državnih spodbudah za oživitev gospodarstva, so jo v Parizu in Bruslju že poimenovali »madame no« in ta ponedeljek se je zgodilo prvič, da kot predstavnica Nemčije, ki je največje evropsko gospodarstvo, ni bila povabljena v London, kjer so se na »mini vrhu« EU sestali Gordon Brown, Nicolas Sarkozy in predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, da bi se pripravili na zasedanje evropskega sveta, ki se je včeraj začel v Bruslju. Merklova za zdaj vztraja, da je sveženj v vrednosti 31 milijard evrov za spodbude za nemško gospodarstvo dovolj, saj bo zagotovil še za 50 milijard evrov dodatnih investicij.
Ker pa nima nasprotnikov le na ravni EU, ampak tudi doma, je vendarle morala popustiti in za 5. januar sklicati sestanek koalicije z napovedjo, da so vse opcije odprte. To pomeni, da bodo v njeni stranki CDU pripravili predloge za povečanje vlaganj države v gradnjo cest, železnice, energetskih objektov in druge javne gradnje, vodstvo sestrske CSU bo najbrž dalo na mizo predlog za znižanje davkov, SPD pa predlog za razdelitev čekov državljanom v vrednosti 500 evrov. Merklova za zdaj še vztraja, da na tem sestanku ne bodo o ničemer odločali, odločitve o morebitnem dodatnem konjunkturnem programu in dodatnih izdatkih davkoplačevalskega denarja napoveduje šele spomladi. Nekateri ji zaradi tega očitajo, da z njimi namerno čaka, ker jih bo skušala prodati državljanom kot darilo pred jesenskimi volitvami. Merklova konjunkturnim programom, ki temeljijo na pospešenem zadolževanju države, nasprotuje, ker so v preteklosti že pokazali, da imajo enak učinek, kot če kurimo slamo - od velikega kupa ostane le kupček pepela.
Kritiki, med njimi je večina ekonomistov, jo opozarjajo, da je nemški kancler Heinrich Brünning pred drugo svetovno vojno krizo z varčevanjem omogočil Hitlerju, da je prišel na oblast, gospodarski minister Karl Schiller pa je leta 1967 državo rešil iz krize z državnimi gradnjami na podlagi teorije britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa.
Ne glede na to, v Nemčiji in celotni EU velja, da se bolniku v postelji stanje vse bolj slabša, kup zdravnikov pa mu predlaga različne terapije, a nobeden ne ve, katera je prava oziroma ali je sploh katera prava.