Intervju / Janez Škof, igralec

Janez Škof, slovenski igralec, harmonikar in pevec (1960), je nastopil tako rekoč na vseh slovenskih odrih. Dolgo je bil član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, zdaj pa dela v ljubljanski Drami. Kolegi ga cenijo zaradi njegovega brezkompromisnega pristopa v igranju, saj naredi vse za vlogo. Velja pa tudi za interpreta z močno notranjo energijo in izrazno močjo. Širši, negledališki javnosti se je predstavil tudi v številnih TV-oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik, Naša mala klinika itd.). Janez Škof je med drugimi nagradami in priznanji leta 2005 dobil Borštnikovo nagrado za naslovno vlogo v Shakespearovi tragediji Edvard II. S frajtonarico in v pevski vlogi je skupaj s pesnikom Danetom Zajcem interpretiral njegovo poezijo. Sicer pa je tudi član benda Čompe, ki svojstveno, “lumpenproletarsko”, interpretirajo poezijo tudi drugih slovenskih pesnikov.

Večkrat ste izjavili, da vas fascinira zamisel o napravi perpetuum mobile, ki naj bi delovala brez dovajanja energije. Menda je vaš stric delal takšne strojčke, a za vas kot igralca pomeni perpetuum mobile najbrž kaj drugega kot stroj.

> Takšen stroj je delal brat mojega starega očeta. Bolj kot stroj pa me je fascinirala njegova zgodba. Živel je v hišici na nekem hribu med Medvodami in Pirničami, znal je zelo dobro risati in slikati in nekega dne je objavil v časopisih oglas, da dela perpetuum mobile. Celo mecena je dobil, nekega bogatega zagrebškega industrialca, vendar je njegov denar porabil za barve in platna. Slikal je namreč nabožne slike, jih prodajal in izkupiček nato vlagal v svoje »izume«. Njegovi strojčki seveda niso delali brez začetne energije, a so se vseeno vrteli precej časa. Moj oče mu je menda razlagal, da to ni perpetuum mobile, ker se naprave ne poženejo same, vendar je s svojimi »raziskavami« vztrajal do konca. Ko sem delal z Draganom Živadinovom, me je prešinila misel o perpetuum mobilu, v katerega bi vgradil človek samega sebe in bi delovalo. Takrat sem vedel, kako in s kakšno energijo bi bilo to mogoče storiti. Seveda bi bil to nekakšen teater, vendar si danes tega več ne znam predstavljati, ker imam že obrušene možgane. V tako ostre globine ne sežejo več.