8. 1. 2009 | Mladina 1
Mesto po imenu Hamas
Zakaj je izraelski napad na Gazo rimejk ameriškega napada na Irak
© Janko Mandić
Da bo Izrael napadel Gazo, ki je - v nasprotju z Zahodnim bregom - pod nadzorom Hamasa, je bilo jasno od trenutka, ko je Hamas pred tremi leti dobil palestinske volitve in se iz »teroristične organizacije« na lepem prelevil v politično silo. Že ko je kazalo, da bo Hamas zmagal, je Izrael naredil vse, da bi volitve tako zmotil, da bi zmagal Fatah. Hamasovce so zapirali, volivce podkupovali, sponzorirali Fatah. Ko je kljub temu zmagal Hamas, je Izrael novo - Hamasovo - oblast v Gazi ignoriral in bojkotiral, medtem ko je mednarodna skupnost Hamas prepričevala, naj se obnaša kot Fatah. Ni šlo. Da je napad na Gazo neizbežen, so vedeli vsi. Presenetljivo je kvečjemu to, da Gaze niso napadli že prej. Toda timing je bil kljub temu idealen: prvič, do napada je prišlo med božično-novoletnimi počitnicami, ko zahodni voditelji tako apatično mirujejo, da jih iz hibernacije ne bi prebudila niti atomska bomba, in drugič, do napada je prišlo dober mesec pred izraelskimi volitvami, na katerih se bosta, kot pravi Tariq Ali, udarili »desnica in skrajna desnica«, predvsem premier Ehud Olmert, obrambni minister Ehud Barak, nekdanji premier Benjamin Netanjahu in zunanja ministrica Cipi Livni, ki zdaj - ne da bi skrivali izraelski ekspanzionizem - tekmujejo v tem, »kdo lahko zagotovi ultimativni Veliki Izrael«. Umik zato ne pride v poštev. Še več, vojno je treba dobiti - v nasprotnem primeru bo to slabo za predvolilne ratinge. Ne, Libanon, v katerem jim pred časom ni uspelo poraziti Hezbolaha, se ne sme ponoviti.
Izraelci so pred napadom na Gazo medijski trg najprej zasuli z vsemi propagandno-retoričnimi frazami, s katerimi so skušali vnaprej legitimirati svoje početje. Kar pomeni, da smo slišali vse fraze, ki jih je pred napadom na Irak izrekla Busheva administracija. Prvič, to, kar se bo zgodilo, je »vojna proti terorju«. Drugič, ta vojna bo trajala nedoločno dolgo (kajti Izrael ima »dolgoročne cilje«, kot je rekla ministrica Cipi Livni). Tretjič, Izrael ima pravico do samoobrambe (pred Hamasovimi raketiranji izraelskega ozemlja, ki so bili posledica izraelskega novembrskega napada na Gazo, kjer naj bi Hamas koval »zaroto«). Četrtič, to počnemo v imenu varnosti. Petič, to je vojna proti Hamasu. In šestič, Hamas se oborožuje. Jasno, pri tem so poskrbeli, da je Hamas zvenel kot Al Kaida. Nič posebnega torej: Palestinci so avtomatično krivi - Izraelci so avtomatično nedolžni. Kot običajno. Brez nians. Palestinci nimajo pravice do samo-obrambe. In nimajo človekovih pravic. To je kakopak retorika, ki je Irak prelevila v kalvarijo. V ground zero. Obenem pa destabilizirala kompletno regijo. Toda ta retorika je zdaj, po Bushevi zaslugi, legitimna - prerokba, ki vedno izpolni samo sebe. Bush je pokazal, da lahko pod krinko te retorike napadeš kogarkoli, še zlasti če je bistveno šibkejši od tebe. Je Irak ogrožal Ameriko? Nič bolj kot Gaza Izrael. Ali kot pravi Paul Craig Roberts, kolumnist CounterPuncha: »Palestinci toliko ogrožajo Izrael, kot so Judje iz varšavskega geta ogrožali nacistično državo.« Brezpogojna podpora Amerike je bila samoumevna, tako kot so bila samoumevna nasprotovanja premirju, h kateremu je pozivala EU: hej, vojne ne smemo prekiniti - Hamas bo premirje izkoristil za oboroževanje! Protivojne demonstracije po svetu niso pomagale - tudi pred invazijo na Irak niso.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.